Osebni arhiv

Vsestransko dejavna je. Predvsem sočutna in odgovorna prostovoljka. Poleg tega s svojim neusahljivim optimizmom pričara prijetno vzdušje, kamorkoli pride, pravijo njeni kolegi iz markacijskega odseka v velenjskem planinskem društvu. Zato so jo predlagali za naziv naj prostovoljka, ki ga vsako leto podeljuje Mestna občina Velenje.

Ta naziv je Urša Verdev jeseni tudi prejela. »Želim si, da bi vrednote prostovoljstva in solidarnosti prenesli na prihajajoče generacije,« poudarja. Odlikuje jo spoštljiv odnos do narave. Svoj mir, pravi, najde v gorah. »Verjamem, da nas gore učijo ponižnosti in spoštovanja. Verjamem, da planinske poti niso le črte na zemljevidu, ampak delo srčnih in prizadevnih ljudi,« poudarja Velenjčanka, ki trenutno živi v Šmartnem ob Paki, a jo srce vedno bolj vleče v Skandinavijo.

Kriminalistka? 

Pravi, da je srečna in hvaležna, ker je odraščala v mirnem in lepem okolju, obkrožena s srčnimi ljudmi. »Bila sem v eni zadnjih generacij, ko nam telefon ni bil položen že v otroški voziček, računalnik je prišel v naš dom šele takrat, ko je starejša sestra začela obiskovati srednjo šolo,« se simpatična sogovornica spominja otroškega obdobja, v katerem je sanjarila, da bo nekoč opravljala poklic kriminalistke.

Njeni vrhovi

Toda v najstniških letih je svoj radoveden duh usmerila v zgodovino in umetnost. »Navdušuje me predvsem Skandinavija, ki se ponaša z naravnimi lepotami ter zelo zanimivo in bogato zgodovino. V njej imajo prav posebno mesto Vikingi – bojevniki in trgovci, ki so s svojimi ladjami plenili po obalah Skandinavije. Na Islandiji sem bila že večkrat. Ob vsakem obisku si želim, da to ne bi bil le dopust,« doda pomenljivo.

Osebni arhiv

Urša je v odraščajočih letih razvijala tudi čut za estetiko. Ob ročnih delih je izostrila čut za najmanjše podrobnosti. A njena velika ljubezen so gore. Starša sta ji, kot pravi. privzgojila spoštljiv odnos do narave ter sočutje do vseh živih bitij. Njen oče je bil ljubitelj gora, skupaj sta se pogosto povzpela na Smrekovec, Uršljo goro in Raduho, kasneje je začela osvajati tudi višje vrhove.

»Povzpela sem se na Mangart, kmalu še na Triglav. S tem sem dokazala, da sem prava Slovenka, a ne? Prehodila sem tudi že večino Kamniško-Savinjskih Alp, tudi nekaj Julijskih Alp. Veličasten občutek me je prežemal, ko sem stala na 2.753 metrov visokem Montažu, najvišjem vrhu Julijskih Alp v Italiji. Nazadnje sem osvojila goro Stenar, prav tako v Julijskih Alpah.«

Po Šaleški planinski poti

Urša je članica markacijskega odseka v Planinskem društva Velenje. Primarna naloga markacistov sta označevanje in urejanje poti na Šaleški planinski poti. »Dela nam nikoli ne zmanjka. S pohodnih poti pogosto odstranjujemo veje, včasih tudi podrta drevesa in nevarne predmete. Tako zagotavljamo, da so poti v gorah varne. Naše delo je zahtevno in odgovorno.«

Delo markacistov je pomembno tako za lokalno skupnost kot regijo, saj Šaleško planinsko pot obiskujejo pohodniki iz vseh koncev Slovenije in tudi iz tujine.

Pred leti sta jo z možem v celoti prehodila. »To je bila čudovita izkušnja. Na poti sva spoznala prijetne ljudi in odkrila veliko očarljivih kotičkov. Vsakomur priporočam, da jo prehodi,« doda sogovornica, ki z nelagodjem zaznava, da je v naravi vedno več smeti in hrupa.

»Delo v planinskem društvu doživljam kot svoje poslanstvo. Želim, da prizadevanja društva ne bi zamrla. Veseli smo vsakega novega člana. Predvsem mlado moč bi potrebovali. Zato bomo okrepili prizadevanja za promocijo planinstva med mladimi.«

Osebni arhiv

Zgled mnogim

Njeni kolegi v velenjskem planinskem društvu poudarjajo, da Urša s svojo mladostno energijo in odgovornostjo izstopa kot izjemno prizadevna članica in da je s srčnostjo, požrtvovalnostjo ter z neusahljivim optimizmom zgled mnogim. Zato ne preseneča, da je Urša prejela naziv naj prostovoljka do 30 let, ki ga podeljuje Mestna občina Velenje.

»Počaščena sem. Prejeti naziv doživljam kot sporočilo, da delam prave stvari in da moja prizadevanja in prizadevanja drugih markacistov niso spregledana. Mnogi ljudje mislijo, da so urejene in varne planinske poti samoumevne. A ni tako,« poudari.

Pogreša udarniško delo

Ob tem opozori na vedno bolj prisoten individualizem v naši družbi. »Žal vedno več ljudi gleda zgolj nase, na svoje potrebe in koristi. To ni dobro za našo prihodnost. Družba bi morala temeljiti na solidarnosti, sodelovanju in povezovanju. A mnogim ljudem žal primanjkuje empatije. Prostovoljstvo je odlika skupnosti in zagotovilo spoštljivega ter prijetnega sobivanja. Pogrešam udarniško delo, ki je bilo nekoč prisotno predvsem v Velenju.«

Da solidarnost v naši družbi vendarle še ni povsem usahnila, dokazujemo ob naravnih nesrečah. »Takrat Slovenci znamo stopiti skupaj in pomagati drug drugemu. Upam, da bomo vrednote sočutja in solidarnosti prenesli tudi na naslednje generacije.«

Če zahajate v čokoladnico Lucifer v Velenju, jo najbrž poznate. Tu in tam priskoči na pomoč za prodajnim pultom, sicer je njeno delovno mesto v pakirnici. »Delo v čokoladnici je prijetno, ker ni enolično. V delu lahko izrazim svojo ustvarjalnost in občutek za estetiko. No, tudi dobro razvite ročne spretnosti mi pridejo prav.«

Osebni arhiv

Šmarske kurike

Njena strast do fotografije se je začela prebujati v srednješolskih letih, ko je obiskovala velenjsko umetniško gimnazijo. Letos maja je imela v Galeriji eMCe plac v Mladinskem kulturnem klubu v Velenju samostojno fotografsko razstavo. Naslovila jo je Šmarske kurike. Občinstvo je navdušila s fotografijami različnih pasem kokoši. Urša ima doma 42 kokoši in petelina, ki se pasejo na prostranih travnikih v bližini Šmartnega ob Paki. Te pernate živali se ji zdijo zelo zanimive, zato se je odločila, da jih bo fotografirala in jih predstavila širši javnosti. »Opažam, da kokoši ali petelinov večina ljudi nikoli zares pozorno ne pogleda. Prepričani so, da vedo, kakšne so te živali. A se motijo.«

Nekateri obiskovalci razstave so ji povedali, da so si fotografije pozorno ogledali in bili presenečeni nad nekaterimi podrobnostmi. »Sodeč po odzivih obiskovalcev, sem z razstavo dosegla, kar sem želela. Izvedeli so marsikaj novega o teh živalih, Kokoši in petelini so zame fascinantna bitja. Neupravičeno jih podcenjujemo. Rada jih opazujem, ker se tudi pri njih podobno kot pri ljudeh kažejo značajske lastnosti,« doda ljubiteljica živali. Doma ima tudi švicarske črnonose ovce, mačko in navihanega avstralskega ovčarja.