V letu zaprtih šol in vrtcev
Ko človek lista po arhivu leta 2020, kar ne more verjeti, kako čas hiti in kaj vse se je zgodilo v dvanajstih mesecih. Predvsem pa, kako temeljito so se v tem času spremenila naša življenja na vseh področjih, tudi v šolstvu, ki ga spremljam v časopisu. Posledice večmesečnega zaprtja šol dobivajo vse jasnejšo podobo, ob čemer je izpad določenih znanj še najmanjša težava. Veliko težje bo nadomestiti izpad vsega, kar prinaša obiskovanje šole in druženje s sošolci. Verjetno si niso v življenju nikoli predstavljali, da bodo vse to kdaj pogrešali.
Leto se je začelo čisto običajno, poročala sem lahko o raznih šolskih tradicionalnih prireditvah, kot je vsakoletni kulturni maraton na I. gimnaziji v Celju. Februarja sem pripravila našo običajno prilogo o izobraževanju, ki je opozarjala na roke za vpis, na možnosti, ki jih ponujajo razni izobraževalni programi ter na stvari, na katere je treba biti pozoren pred izbiro poklica. Ob veseli novici, da je Šolski center Celje začel graditi nov prizidek, so se starši in učitelji na Hudinji ponovno vprašali, kaj bo s prizidkom k tamkajšnji šoli, saj ga ta nujno potrebuje. V jubilejnem 60. letu delovanja šole ga je občina obljubila za prihodnje leto. A čas epidemije je vse skupaj premaknil v nedoločljivo prihodnost.
Večino leta pouk na daljavo
Zaprtje vseh šol sredi marca je bilo za mnoge šok. »Najtežje je otrok dojel, da to niso počitnice in da pouk na daljavo ni interesna dejavnost, temveč obveza.« Tako je ena od mam, ki se je morala čez noč preleviti v učiteljico, takrat strnila vtise prvega tedna izobraževanja na daljav. Na začetku je bilo najrazličnejših težav veliko, od pomanjkanja primerne opreme, slabih internetnih povezav, premajhne usposobljenosti učiteljev za tako delo … Šole so se same znašle, kakor so najbolje znale, ob tem pa so skupaj s preobremenjenimi straši upale, da bo tak način šolanja le kratkotrajen. A so učenci prvih treh razredov in otroci s posebnimi potrebami lahko vrnili šele sredi maja, starejši osnovnošolci in dijaki še kasneje. Takrat so ponovno odprli tudi vrtce, česar so bili po dveh mesecih zaprtja veseli tako starši kot najmlajši. Videti je bilo, da se bodo čez poletje razmere umirile in da bo glede na izkušnje jeseni mogoče lažje in z manj zapleti pripraviti šolanje na daljavo, če se bodo razmere spet poslabšale. A ni bilo čisto tako. Po spodbudni septembrski vrnitvi vseh učencev in dijakov v šole so ti že v času jesenskih počitnic spoznali, da bodo spet ostali doma. To se je zgodilo od 9. novembra, potem ko so se osnovnošolcem iztekle podaljšane počitnice. Zapleti pri izvajanju pouka na daljavo so se pokazali tudi tokrat, zlasti pri opremi in povezavah, a učitelji so bili zdaj bolje pripravljeni na takšno delo. A kaj pomaga, ko so domači pogoji pri otrocih tako zelo različni. Če ima eden na voljo primeren računalnik in starše, ki mu lahko priskočijo na pomoč, ko se mu zatakne, je morda drugi prepuščen sam sebi, saj so starši v službi, tretji nima niti primernega računalnika in spletne povezave, četrti ima učne težave in se sam ne zna lotiti nalog. Več kot 45 tisoč otrok naj bi že pred epidemijo živelo v revščini in jim je šola predstavljala varno zavetje in možnost toplega obroka. Kakšne stiske doživljajo v teh časih, lahko le slutimo.
Te so velike tudi med starši otrok s posebnimi potrebami, ki potrebujejo posebne terapije in obravnave, za katere doma nimajo pogojev. Zato se starši tudi z iskanjem pravice na Ustavnem sodišču RS borijo, da bi se lahko ti otroci vsaj po novem letu vrnili v šole.
Zakaj so bile šole marsikje po Evropi odprte še dolgo potem, ko so pri nas vsi otroci že tedne delali od doma, pa je vprašanje, na katerega v tem času nismo slišali ustreznega odgovora. Kot tudi ne, kako bodo praktična zunanja usvojili dijaki poklicnih šol, ki jim teorija ne pomaga kaj dosti, ko morajo znati popraviti avto ali urediti pričesko.
Preberite več v Novem tedniku
