»Ogromno sem pretrpela. Zdaj sem se odločila za svobodo!«
»Pogumno poiščite pomoč. Niti koraka nisem naredila brez strahu pred partnerjem. Ampak življenje je mnogo več kot strah, vredno je, da živimo v svobodi. Veste, če nasilnež reče, da bo boljši, se to ne bo uresničilo. Morda bo mir trajal dva dni ali en teden, ampak potem bo spet po starem. Ne bo se izboljšal. Z nasilnežem ne bo nikoli boljše! Stopite korak naprej, kot sem jaz. Vse sem pustila. Vse, kar sem vse življenje ustvarjala. Zdaj začenjam na novo. Ampak svobodno. In svoboda je tista, ki šteje,« je osrednje sporočilo naše bralke, ki se je iz hudega partnerjevega nasilja rešila po več kot dvajsetih letih. Zbrala je pogum. Danes, 25. novembra, je mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Drugače kot z njenimi besedami tokratne osrednje teme ne bi mogli začeti. Te besede morajo prebrati ženske, ki trenutno doživljajo tisto, kar je ona doživljala velik del svojega življenja. (SIMONA ŠOLINIČ)
V tiskani izdaji Novega tednika objavljamo celotno zgodbo ženske, ki je žrtev fizičnega in psihičnega nasilja. Ob tem objavljamo, kje je možno najti pomoč in podatke o nasilju v naši regiji.
Naša sogovornica, žrtev večletnega nasilja, si trenutno želi samo mir: »Rada bi se naspala brez strahu, brez groženj, brez udarcev. Velikokrat slišim ali berem, da centri za socialno delo ne pomagajo, ampak to preprosto ni res. Takoj so mi pomagali, tudi na policiji in v varni hiši. Vsi mi stojijo ob strani in to mi ogromno pomeni. Rešili so mi življenje,« razloži.
Epidemija je v družinah v zadnjem letu in pol pustila svoje posledice. »Številne družine so v preteklem obdobju čas, ki so ga lahko preživljale z najožjimi družinskimi člani, ocenile kot zelo pozitivno spremembo. Žal pri vseh ni tako,« pravi Gabrijela Čoklc, koordinatorica za preprečevanje nasilja na Centru za socialno delo Celje.
Na centrih opažajo, da so se težave, spori in nasilje stopnjevali ter izbruhnili v večji meri v družinah, ki so se s težavami soočale že pred pojavom epidemije. »Zadnje obdobje je s svojimi posebnostmi slabe odnose, prežete s spori in z nasiljem, le še poglobilo. Vedno pogosteje pri povzročiteljih nasilja v družini zaznavamo tudi prekomerno uživanja alkohola in drugih prepovedanih snovi,« pojasnjuje Čoklčeva.
Tihe žrtve nasilja
»Centri za socialno delo najpogosteje zaznavamo psihično in fizično nasilje ter zanemarjanje. Žrtve so najpogosteje ženske, stare 25 do 55 let. Ugotavljamo, da je največ nasilja v zakonskih zvezah in zunajzakonskih skupnostih. Velikokrat zaznavamo nasilje tudi po razpadu partnerske skupnosti,« dodaja sogovornica. »Ob tem je treba poudariti, da so pri nasilnih dogodkih prisotni otroci, ki so pogosto žrtve ali tihe žrtve nasilja, kar pušča hude posledice v njihovem razvoju,« dodaja Čoklčeva.
Čeprav naj bi dom predstavljal najvarnejši prostor, ni vedno tako. »V mnogih primerih do prijave pride po več letih nasilja. Večkrat se izkaže, da dlje časa, kot traja nasilen odnos, težje se žrtev odloči za prijavo. Ob tem za nasilje vedo družinski člani, sorodstvo in okolica, a molčijo. Prevečkrat so namreč prisotna prepričanja, da se v družinske zadeve drugih ne smemo vpletati. Žal ne obstaja zavedanje, da morda lahko samo ta sosed, prijatelj, znanec pomaga žrtvi nasilja in da je morda lahko samo ta oseba edino upanje zanjo. Vsi bi se morali zavedati, da je nasilje nesprejemljivo, da ga nihče nima pravice izvajati nad drugo osebo, ter zavzeti ničelno toleranco do njega,« dodaja sogovornica.
Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.
