»Otroci hlepijo po tem, da bi bilo doma vse lepo«
V mladosti je na svoji koži izkusila, kaj pomeni, če se človeku nenadoma zaprejo vrata. Po delovni nesreči, ko je oče lahko hodil le s pomočjo bergel, starša nista mogla plačevati za njen študij, zato se je morala čim prej zaposliti. Svoje poslanstvo je našla v vrtcu med otroki, ki se ji še danes zdijo najboljši in najbolj pošteni državljani. Poudarja, da se je zanje vredno truditi. Pod okriljem šentjurskega občinskega združenja prijateljev mladine se že več desetletij bori, da se mlade duše kljub težkim družinskim okoliščinam uspejo obdržati na svoji poti.
Ko je hodila v osnovno in srednjo šolo, so bili mladi večinoma vsi enaki. Zdaj je razslojevanje veliko bolj občutno. To razslojenost še posebej občutijo otroci, saj so odrinjeni na rob in niti približno ne morejo imeti tistega, kar imajo ostali, pojasnjuje letošnja prejemnica Ipavčeve plakete, ki jo podeljuje Občina Šentjur. Poudarja, da so se razlike med ljudmi še posebej strahotno izrazile med obdobjem epidemije koronavirusa, ko so se mladi izobraževali na daljavo. Številni doma niso imeli primerne opreme, težave so imeli tudi z dostopom do svetovnega spleta. Občinska zveza prijateljev mladine Šentjur, kjer je zadnjih 18 let predsednica, je poskrbela za modeme in za več kot 50 računalnikov, zahvaljujoč katerim so se učenci lahko vključili v osnovno komunikacijo s svojo šolo. Karmuzlova ob pomoči bolnim in prikrajšanim otrokom velikokrat sliši očitek, kaj vse je narobe z njihovimi starši. »Otroci niso nič krivi. Treba jim je pomagati, da jim bo lažje in da ne bodo čutili, kot da so zadnja skrb tega sveta,« odgovarja.
V vseh letih, odkar se ukvarjate z dobrodelnostjo, ste slišali mnogo žalostnih zgodb. Kateri sprožilci družine največkrat potisnejo na socialni rob?
Velikokrat so krive nesrečne okoliščine, gre za izgubo službe, bolezen, poškodbo otroka. Ko ljudje izgubijo delo, izgubijo svoj jaz. Zelo so prizadeti, počutijo se, kot da so manjvredni. Ljudje, ki so brez dela več let, izgubijo stik s svetom, velikokrat obupajo nad iskanjem službe. Mnogi se sprijaznijo s socialno pomočjo in z životarjenjem.
Tu so še nesreče, zdravstvene težave … Prava tragedija je, če se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami, zaradi česar v sebi nosijo izjemno bolečino, soočijo se z velikansko krizo.
Bi lahko ljudi, ki se sprijaznijo z životarjenjem, z drugače zastavljenimi ukrepi spodbudili, da bi zaživeli drugače?
Država na tem področju naredi premalo. Ob tem izpostavljam nesrečno nesorazmerje med socialno pomočjo in plačilom za opravljeno delo. Sramota za državo se mi zdi, da so mnogi ljudje, ki delajo, največji reveži. Katastrofa je, da starša, ki imata oba na primer minimalno plačo in imata tri otroke, ne moreta normalno poskrbeti za družino. Socialna pomoč bi morala biti naravnana tako, da bi ljudi spodbudila, da si čim prej najdejo delo. V Občinski zvezi prijateljev mladine Šentjur družinam pomagamo določen čas, a nikakor ne v nedogled. Začnemo jih spodbujati, naj se zaposlijo. Starši so velikokrat izjemno razočarani, saj morajo, če si poiščejo delo, plačevati višjo ceno šolskih malic in kosil, kar naenkrat niso več upravičeni do te ali one subvencije. Ko vse skupaj izračunajo, vidijo, da so, če hodijo v službo, za približno 150 evrov na slabšem, kot so bili prej, ko so bili brezposelni. Delo je veliko premalo cenjeno. Ker je tako, se v zadnjem času v naši državi dogaja, da delodajalci za prosta delovna mesta ne najdejo delavcev. Ljudje si izračunajo, kaj se jim bolj splača.
Ko v medije pridejo zgodbe, v kakšnih razmerah živijo nekateri ljudje, je včasih kar težko verjeti, da je to sploh možno.
Takšnih družin je na žalost še vedno veliko. Njihove okoliščine so prav tragične. Ko razmišljam o tem, včasih ne najdem pravega odgovora, zakaj je tako. Zdi se mi, da so med nami ljudje, ki enostavno ne znajo drugače živeti. Padejo čez rob, čez čas se jim revščina zdi že kar normalna, sprijaznijo se z njo, prilagodijo ji svoj način razmišljanja.
Je za to krivo tudi to, da so obrazci in predpisi, ki zadevajo kakšno pomoč, morda preveč zapleteni? Glede na to, da ima država vse podatke o nas, bi lahko verjetno kakšno pomoč dodelila avtomatsko.
Sistem je za ljudi na socialnem robu zagotovo težek. To vidim, ko vlagamo prošnje za botrstvo. Ljudje osebne podatke še nekako napišejo. Ko je treba opisati socialne razmere, življenjske okoliščine, prihodke in stroške, pa odpovedo. Tega številni niso sposobni, pri tem potrebujejo pomoč. Marsikdo nima končane niti osnovne šole, vendar izobrazba ni edina težava. Številni nimajo notranjega vzgiba, dovolj samozavesti, da bi si upali poskusiti, ne verjamejo, da so sposobni, da bodo zmogli.
Nekateri se s stisko soočajo več let, a jih okolica nekako ne zazna. Je lažje pogledati stran?
Tako je. Ko v Šentjurju zbiramo hrano za ljudi v stiski in v trgovini nastavimo voziček, je ta velikokrat prazen. Ljudje, ki imajo zase dovolj, ne čutijo, da kdo drug potrebuje pomoč. Če že kdo kaj daruje, daruje predvsem osnovna živila. Pozabi pa, da so v družinah na robu otroci, ki si želijo še kaj več.
V drugih krajih je nekoliko drugače. Pred leti so člani enega od rotary klubov v eni od trgovin v Celju zbrali ogromno hrane. Oblikovali smo čudovite pakete za približno 40 družin. Čez nekaj dni me je poklicala mamica in povedala, kako je bil njen sin vesel tunine Rio Mare. Medtem ko najosnovnejša živila še lahko kupi, mu česa boljšega ne more privoščiti. Druga mama je povedala, da kadar nima česa skuhati, pripravi makarone, ki jim za boljši okus doda jušno kocko. Makarone, olje, moko, to ljudje še imajo. Želijo si še kaj drugega.
Ob tem se marsikdo vpraša, kako to, da pri najbolj v nebo vpijočih primerih svoje vloge ne odigra sistem socialnega varstva.
To je zelo težko vprašanje. V naši zvezi ogromno sodelujemo s centrom za socialno delo. Kadarkoli smo v dvomih, center prosimo, naj gredo zaposleni na teren, naj preverijo razmere, saj mi te pravice nimamo. Ko se vrnejo, so velikokrat zgroženi nad tem, kaj so našli in kaj so videli. Škoda se mi zdi, da socialni delavci sestavljajo odločbe o štipendijah, otroških dodatkih in podobnih pravicah. To bi lahko s pomočjo podatkov, ki so na voljo v različnih evidencah, počeli drugi kadri. Socialna služba bi morala imeti po mojem mnenju neprestan stik s terenom. Šele tako bi se stvari spremenile.
Hvaležna sem, da na našem območju pomembno nalogo pri prepoznavanju stisk odigrajo svetovalne delavke. So zelo tenkočutne in zaznajo številne probleme učencev, vključenih v osnovne šole v občinah Šentjur in Dobje. Zahvaljujoč tem svetovalnim delavkam, rešujemo veliko težav, ki bi sicer ostale spregledane.
Foto: SHERPA
»Tisti, ki imajo veliko, zelo težko kaj dajo za šibkejše. Tisti, ki imajo malo, vedno najdejo nekaj evrov, da z njimi lahko pomagajo drugim.«
»Čeprav imajo določene družine na primer približno tisoč evrov socialnih transferjev, imajo kup neplačanih položnic. Ljudi je treba naučiti, da je najprej treba plačati položnice. Tukaj bi lahko pomembno vlogo odigrali centri za socialno delo.«
»Ljudi so polna usta, ko govorijo o otrocih. Ko je treba pomagati, se velikokrat obregnejo ob vsako malenkost.«
Preberite več v Novem tedniku
