Solze starejših »kličejo« objem, a sistem ga je preprečil
»Niti za roko ga nisem smela prijeti. Popravljal si je masko, me sicer poslušal, a mi vmes večkrat pokazal, da želi nazaj v svojo sobo, v okolje, ki ga je vajen in kjer lahko sproščeno diha. Srce parajoč pogled. Obisk v soboto je bil boljši. Sicer je bilo vse enako, ista pravila. Bog mi pomagaj, neodgovorna kot sem, sem jih prekršila. Prijela sem ga za roke, mu pregnetla vsak prst in kite na dlani ter ›naštimala‹ Slaka. Danes ima rojstni dan, zato sem si izprosila še en termin za obisk. Če spoštujem pravila, mu ne smem stisniti roke, kaj šele, da bi ga poljubila …« To je del čustvenega zapisa Mateje Mušič – Gorenšek, ki ga je na Facebooku objavila po obisku svojega očeta v enem od domov za ostarele na Celjskem. V tiskani izdaji Novega tednika tudi o tem, kako takšni ukrepi, kjer so omejeni dotiki in telesna bližina vplivajo na psiho svojcev in starejših in kaj pri tem opozarjajo v združenju za kakovostno starost Srebrna nit.
Varnostni ukrepi zaradi nevarnosti vnosa okužbe koronavirusne bolezni v domove so ranili čustva starejših in njihovih svojcev. Po več desetletjih ljubezni in navezanosti je prišel čas, ko ukrepi preprečujejo objeme, dotike in bližino. S to zgodbo so se poistovetili številni, takšne izkušnje ranijo ljudi, odpirajo duševne stiske in poglabljajo bolezni. Na drugi strani je treba razumeti, da se zaposleni v domovih trudijo po svojih najboljših močeh. Niso oni tisti, ki krojijo pravila. Neuradno smo v pogovorih z zaposlenimi v domovih izvedeli, da takšne slike svojcev in oskrbovancev bolijo tudi njih. Vnos okužbe v domove bi ponovno starejše popolnoma izoliral. Dvorezen meč ukrepov je za mnoge hud rez v dušo. Predvsem za starejše, ki so bili v času epidemije najbolj izolirani od okolja in od svojcev. Kaj takšni ukrepi pomenijo zanje in svojce? Kako to vse razumeti, če so ranjena čustva?
»Zavedam se, da so ukrepi za preprečevanje okužbe z novim koronavirusom nujni zaradi zaščite starejših, ki so najranljivejša skupina. Kljub temu bi bilo treba te ukrepe prilagoditi situacijam. V domovih je zelo veliko ljudi, ki so imeli obiske vsak dan, ki potrebujejo ta čustven stik s svojci, saj jim daje motivacijo za življenje,« pravi Heda Zimšek, predsednica celjskega območnega odbora Hospica, dolgoletna medicinska sestra in profesorica zdravstvene vzgoje.
»Čustven stik daje starejšim upanje, da še zmorejo, zaradi njega imajo željo po življenju. Daje jim občutek varnosti in pomembnosti, kljub temu da s svojci niso doma. Nekateri, ki imajo svojce v domovih, so zelo težko sprejeli, da niso mogli k njim. Razmišljali so, kaj se s svojci dogaja, ker so bili navajeni na vsakodnevne obiske in jim takrat pomagali pri hranjenju, osnovni higieni, preoblačenju … Pri vseh drobnih stvareh, ki starejšim pomenijo ogromno,« dodaja Zimškova. Nato je epidemija to preprečila.
Preberite več v Novem tedniku
