Arhiv NTRC

Pomlad je v polnem razmahu. Je letošnja za vas po čem bistveno drugačna od predhodnih?

Drugačna je glede tega, da z njo postavljam nov osebni rekord v preživetih pomladih – da sem torej starejši, kar pomeni, da je duh bogatejši za leto izkušenj, telo pa obteženo z dodatno kilometrino. Zdi se mi, da nakopičeno bogastvo vendarle odtehta izjemen napor, ker sem letos bolj miren in radosten kot prejšnje pomladi.

V Šmarju pri Jelšah ste odraščali. Se pogosto vračate v domači kraj?

Žal ne. Primarna družina je že pred leti razpadla, zato sem izgubil velik del razlogov za vračanje. Še vedno ostajajo prijatelji, znanci in sorodniki, ki jih pogrešam. Kadar me prehudo grize slaba vest, si pomagam z mislijo, da je razdalja od Maribora do Šmarja pri Jelšah še vedno enaka razdalji od Šmarja pri Jelšah do mene.

Kako se je prebujala želja po opravljanju novinarskega poklica? Ste pri izbiri študija oklevali?

Seveda sem okleval, pri osemnajstih pač nisem imel pojma ne o sebi ne o svetu. Vedel sem samo dvoje: da nisem tehnični tip in da ne želim trohneti v pisarni. Na Gimnaziji Celje – Center sem imel čudovito učiteljico slovenščine, Ireno Benedičič, ki mi je privzgojila ljubezen do literature. Ko sem se potem v zadnjem trenutku odločal, kaj bi študiral, sem izbral novinarstvo kot najmanjše zlo. Verjel sem, da je ta poklic najboljši približek dejavnosti, ki omogoča življenje od kreativnega pisanja.

Z delom dokazujete, da je bila izbira za poklic prava. Pred leti ste med drugim prejeli nagrado Društva novinarjev Slovenije za najbolj obetavnega novinarja. Kar nekaj časa ste kot svobodni raziskovalni novinar pisali za Večer in med drugim drezali v gnezda korupcije, vaše prispevke smo brali v Mladini, pred kratkim ste se zaposlili pri reviji Jana. Zakaj prav pri njej?

Po letih v jarkih čutim, da je Jana najboljši približek tega, zaradi česar sem takrat šel v novinarstvo. Rad imam ljudi in rad pišem. Utrujen sem od zdrah in afer, rad bi spet čutil radovednost, radost, hvaležnost ... Pogrešam občutek, da je na svetu še kaj lepega, in pogrešam vero v človeško dobroto.

Ste res pred tem službovali na ministrstvu za digitalno preobrazbo?

Na tem ministrstvu sem bil zaposlen mesec dni. Dovolj, da sem videl, da nisem za uradnika, za pisarno in »štempljanje.« Če bi vztrajal na tem delovnem mestu, bi goljufal tako delodajalca kot sebe. Spoznal sem, da se nikoli ne izteče dobro, če naredim življenjski premik iz strahu, temveč moram iti za svojo radostjo. Ko se je pojavila ponudba za zaposlitev pri Jani, nisem okleval.

Tudi pri tedniku Mladina so vam pred leti ponudili redno zaposlitev. Zakaj je niste sprejeli?

Pri Večeru sem bil zaposlen skoraj desetletje in imel sem zelo dobro plačo. Ko je podjetje prevzel lastnik, s katerim sva se že pred tem znašla navzkriž v eni od afer, ki sem jih razkril, sem dal odpoved. Leto sem bil brezposeln, nakar so me pri tedniku Mladina dobesedno pobrali z ulice, za kar sem jim večno hvaležen. Delal sem kot honorarni sodelavec in zadovoljen sem bil. Vse je bolje kot brezposelnost. Mladina je zame pojem kakovostnega novinarstva. Po najboljših močeh sem se trudil in res so mi kasneje ponudili tudi službo, ki pa je nisem sprejel. Pri sebi sem že čutil, da sem iztrošen in otopel. Tovrstno novinarstvo terja celega človeka, jaz pa sem imel ob tem tudi druge izzive. Ko se je telo končno uprlo in preprosto nisem mogel iz sebe iztisniti ničesar več, sem šel.

Stresno življenje je pustilo posledice na vašem zdravju. Izgoreli ste, pomoč ste iskali na urgenci.

Na urgenci sem bil za božič. To je bilo drugič, ko me je telo popolnoma ustavilo. Prvič je bilo, ko sem nekega dne odhajal z Večera. Obakrat je bilo podobno – pešanje imunskega sistema, ves čas so me pestile bolezni, vnetja in izpuščaji po vsem telesu, tesnoba in depresija, nespečnost in stiskanje v prsih. Danes se počutim zelo dobro, tudi EKG se izboljšuje, no, optimalen sicer še ni.

Čeprav se ves čas dokazujete s kakovostnim novinarskim delom, se je vaša družina znašla v finančni stiski.

Če bi bil sam, bi mi zaslužek več kot zadostoval. Ker pa je med porodniško in zatem med epidemijo žena Danaja nič kriva in nič dolžna ostala brez dela, nam je denarja pač začelo zmanjkovati. Njena zgodba je v tem pogledu bistveno težja od moje, njen boj me navdihuje in zaradi nje nimam pravice do tarnanja. Zvozili smo – kot družina. In to je vse, kar šteje. Moram poudariti, da nismo v tem pogledu nič posebnega, kaj šele, da bi bili kaj več. Nedavno sem spoznal oblikovalko, ki je prekarka že trideset let. Ob njenih preizkušnjah, a še zdaleč ni edina, sem globoko ponižen. To so večji ljudje od mene.

Živimo v primežu neizprosnega neoliberalizma, v katerem mnogi pristanejo na prekarne oblike dela. Zakaj? Zaradi strahu?

Da, samo zaradi strahu. Strah je lahko izredno močno motivacijsko sredstvo, ker nas žene v beg pred tem, česar se bojimo. To je lekcija, ki se je mnogi naučimo že kot otroci, ko smo namesto z zdravimi zgledi motivirani s strahovi. Kaj bodo rekli drugi, če boš vztrajal v svoji pristnosti? Kaj bo z ljudmi, ki jih imaš rad, če jim ne boš vedno na voljo? Kaj bo s tvojim življenjem, če ne boš izpolnil tujih pričakovanj o uspehu? Prekariat je podaljšek manipulacij z vzorcem strahu. Prekarec bo preprosto sprejel vse, kar se od njega zahteva, samo da bo imel občutek družbene in človeške vrednosti. Mnogi šefi so mojstri v izkoriščanju potrebe po tem občutku, namesto da bi ljudi motivirali z dobrim zgledom in s poštenim plačilom.

Prekariat je sramota zahodne civilizacije, poudarjate. Mnogi se strinjamo s tem. Toda kako ga odpraviti?

Temeljni pogoj je, da dosežemo potrebno soglasje o tem, da smo kot družba povsem zašli, ko smo zamešali, kdo služi komu – mi gospodarstvu ali gospodarstvo nam. Človek je izumil ekonomijo, da bi si olajšal preživetje, danes pa ekonomski sistem žre človeka in se napihuje na njegov račun. In ta ekonomski sistem se imenuje neoliberalni kapitalizem. Ko bomo obrnili prizmo in bodo podjetja obstajala zgolj zato, da bodo ljudem dajala kruh, ne pa iz njihove krvi iztiskala dobička, se bo neoliberalizem sesedel sam vase. Takrat se bomo verjetno lahko dogovorili o nekem temeljnem univerzalnem dohodku, o spoštovanju osnovnih delavskih pravic in o poštenem plačilu za pošteno opravljeno delo – in v tistem trenutku prekariata ne bo več.

Med drugim ste opozarjali na cenzuro in samocenzuro v novinarskem poklicu ter izpostavljali potrebo po uporu proti sistemu, ki legalizira zlorabo medijev.

To sem govoril, ko sem bil še idealist in so bili časi še malo bolj romantični. Danes bi rekel, da največja težava novinarstva nista cenzura in samocenzura, temveč slabi novinarji in uredniki. Pehanje za ekskluzivami, tabloidizacija in aferaštvo, padanje standardov poročanja, nerazgledanost ljudi, ki bi morali osmišljati družbo – to so vzroki, zaradi katerih tradicionalni mediji postajajo pogrešljivi in izgubljajo občinstva v primerjavi s spletom. Na drugi strani ljudje ne storijo ničesar, da bi podprli kakovostno novinarstvo, temveč se zadovoljijo s kičem, z dezinformacijami in resničnostnimi šovi; samo da pribije. Preprosto je, kakovostno novinarstvo ni nikomur več v interesu. Za novinarje je prenaporno, za bralce in poslušalce je premalo zabavno, politika pa itak ne prenese, da se ji nastavlja ogledalo.

Potem ne preseneča, da je preiskovalno novinarstvo v slovenski medijski krajini skoraj povsem poniknilo.

Preiskovalnega novinarstva ni, vsaj ne v tistem hollywoodskem smislu, ko novinar več tednov ali mesecev preiskuje neko »svinjarjo« skorajda kot zasebni detektiv, se dobiva z ljudmi z roba, jih zasleduje, se lažno predstavlja in skrivaj snema. Tega ni. Najbolje, kar trenutno premoremo v slovenski medijski krajini, je podatkovno novinarstvo, ki ga izvaja peščica ljudi. Ustanovam težijo za podatke javnega značaja in prebirajo poslovne registre. Tu in tam kdo komu postavi pravo vprašanje in razkrije kakšno zgodbo. Potem imamo afere, ki so v javnost posredovane iz enega kroga z namenom škodovanja nasprotni kliki. In to se največkrat predstavlja kot preiskovalna ekskluziva. Je pa hvala bogu še živo kakovostno reportažno novinarstvo, prav tako so še prisotni dobri intervjuji in tudi kakšno pozitivno zgodbo novinarji še napišejo. Slovenska tiskovna agencija (STA) pa drži pokonci ažurno in kakovostno novičarstvo. Drugo je prepisovanje, prazno intelektualiziranje, prikrita propaganda in reklame, lažne novice in trači.

Leta 2014 ste kandidirali za vodjo Komisije za preprečevanje korupcije. Takrat ste med drugim opozorili na vrsto pomanjkljivosti v izbirnem postopku. Za kakšne pomanjkljivosti je šlo?

Saj ne vem več prav dobro. Kolikor se spomnim, je bila ena od članic izborne komisije nesramna na račun mojega dela, čeprav sem do takrat vendarle opravil nekaj dobrega. Jaz sem bil takrat že zakompleksan in ranjen, res nisem potreboval še tega, da me kdo ponižuje, ko pridem z dobrimi nameni. Nekako tako sem takrat doživel vse skupaj. »Bilo i prošlo,« pravijo južni bratje.  (Foto: Andraž Purg)

Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 26. april.