Osebni arhiv

V slovenščini še nimamo ustreznega izraza za konjiček, ki si ga je umislila Zala Brglez iz Slovenskih Konjic. Njena dela spominjajo na tapiserije, vendar je razlika v tehniki. Slednji v angleškem jeziku pravijo »tufting«, kar je Zala poslovenila v tafting. Svoje mehke stenske zgodbe, v katere vpleta tudi perlice in druge zanimive elemente, v teh dneh predstavlja na razstavi v veliki galeriji Doma kulture Slovenske Konjice.

Vlakna kar strelja v platno

Tapiserije so ponavadi vezene ali tkane. Zala svoje mehke slike ustvarja tako, da s pomočjo posebne pištole v nosilno platno »strelja« raznobarvna vlakna. »Tehnika, ki jo uporabljam, je nekakšen obvod vsega, kar se je razvijalo skozi zgodovino. Prva tapiserija je bila ustvarjena že več stoletij pred našim štetjem, seveda je šlo za izključno ročno delo,« je pojasnila.

Osebni arhiv

Pri taftanju ločimo »cut pile« in »loop pile«. Pri prvi različici damo v pištolo posebne škarjice. Ko pištola vbode vlakna, jih škarjice režejo, kar vpliva na večjo porabo materiala. Pri različici »loop pile« (zankasta tehnika) pištola nima ostrega nastavka, ki bi rezal vlakna. To pomeni, da pištola le potiska vlakna v platno. Postopek »loop pile« je tako približek tehnike, imenovane »punch needle«, kjer s posebnim nastavkom, podobnim pisalu, ročno vbadamo vlakna v nosilno platno.

Ustvarjalna duša

Zala je že od malega ustvarjalna duša. Od nekdaj je rada izdelovala svoje prstane, zapestnice in drug nakit. Na srednji stopnji izobraževanja je obiskovala program grafičnega oblikovanja, študirala je umetnostno zgodovino. Takrat za ustvarjanje ni imela časa. Po študiju, ko se je zaposlila v centru za kulturne prireditve v Slovenskih Konjicah, je v njej začel tleti ogenj, naj spet zaposli svoje roke. »Instagram mi je očitno spet bral misli in mi prikazoval objave Davida Notta, enega najbolj prepoznavnih ustvarjalcev na področju taftinga. Slednji je doslej sodeloval s številnimi uspešnimi podjetji,« je razložila.

Osebni arhiv

Ko je Zala videla Nottove umetnine, se je odločila poskusiti. Oče ji je izdelal okvir, kamor vpne platno, kupila je pištolo in volno ter začela. Nekaj časa je trajalo, da je dobila občutek, kakšno moč mora uporabljati in kako hitro mora vleči linije. Ker ni želela ostati le pri osnovah, je v svoja pisana dela začela šivati perle.

Ko pridem domov, si predvajam glasbo, taftam in sem v svojem svetu. To je zame res zelo dober odklop.

Od skice do izdelka

Predloge za vsako novo delo si skicira in zanj določi barvno paleto. Nato jo tok ustvarjanja vodi po svoje, da zamisli prilagaja in spreminja. »Največkrat izhajam iz sebe. Tako z barvami kot z oblikami želim izraziti, kar se mi v nekem trenutku dogaja. Ko ustvarjam dela po naročilu, poslušam tudi želje naročnika.«

Osebni arhiv

Včasih so bile tapiserije zelo cenjene, tudi njihovi izdelovalci so imeli veliko veljavo. Z industrializacijo so rokodelska opravila večinoma prevzele ženske in tovrstna dela so postajala vedno manj cenjena. »Tapiserij ponavadi ne uvrščamo med visoko umetnost, ampak bolj v polje rokodelstva. Sama skušam brisati meje med rokodelstvom in umetnostjo. Večina mojih del je uokvirjena, gre torej za stenski okras. Če bi svoje izdelke položila na tla, da bi ljudje po njih hodili, bi bilo že s tem moje delo razvrednoteno.«

To, da so dela ustvarjena s pomočjo tisočerih vlaken, jim daje novo razsežnost. Marsikoga nagovorijo, da se jih dotakne. Tako nimajo le vidnega, ampak tudi tipni učinek na ljudi.

Odločila sem se, da ne bom ustvarjala preprog, po katerih bi hodili, da bi se izognili hladnim tlom. Moja dela so stenski okras.

Tudi kot učni pripomoček

Zala Brglez je s prijateljico, študentko socialne pedagogike, s pomočjo taftanja naredila tudi učni pripomoček za slepe. Gre za predstavitev dveh del Marka Rothka. »Dala mi je usmeritve, kakšne barve in oblike želi, jaz pa sem ustvarila prikaze. Z uporabo različnih tehnik je nastala tudi taktilna razlika. Prijateljica je v nekatere dele namreč všila predmete, ki so hladni na otip, da so otroci lahko pod svojimi prsti občutili različne občutke.«

Kot pravi sogovornica, je ustvarjanje taftanih zgodb zanjo zdaj sprostitev za dušo. Tovrstno ustvarjanje in tudi šivanje ji prinašata umiritev v sicer hitrem ritmu življenja. Ko se je postopka šele učila, ji je, kot je iskreno povedala, paral živce.