Nik Jarh

Društvo maratoncev in pohodnikov Celje je še 36. organiziralo ultramaraton od Celja do Logarske doline. Začel se je v soboto ob 6.00 zjutraj na Špici. Na cilju pri Domu planincev v Logarski dolini sta bila najprej Hrvatica iz Zagreba Paula Vrdoljak (6 ur, 3 minute in 18 sekund) in Kranjčan Danijel Hajdinjak (5:29:12). Vrdoljakova je dejala, da se ji je uresničila želja, saj je končno našla čas za prihod v Celje oziroma za tek do Logarske doline, dolg 72 kilometrov.

Dva para zakoncev Robnik

Druga je bila Celjanka Nataša Robnik, ki je poudarila, da je tekla prehitro (6:15:06), saj bi morala varčevati moči za Spartathlon. Udeležila se ga bo čez 16 dni, proga je dolga 246 kilometrov. »Lani sem odstopila po 150 kilometrih teka, saj sem imela nevzdržne želodčne težave. Kriv je bil prevelik vnos kalorij. Moj želodec ni več mlad in prebavlja malce počasneje,« se je zasmejala Celjanka iz Plave lagune, ki jo je spet spremljal mož Bogdan. Iz ozvočenja je zadonelo: »V cilj prihajata zakonca Robnik.« Prihitel je najemnik Doma planincev in v mikrofon, ki ga je sam priskrbel, dejal: »To pa nista edina zakonca Robnik tukaj. Tu sva še Nina in Miha Robnik!« Bil je med najzaslužnejšimi za odlično vzdušje v ciljnem prizorišču. Prejšnji dan je deževalo, jutro je bilo sveže, pred poldnevom pa je posijalo sonce in s svojimi žarki obdarilo dolino, ki je v zavetju hribov in gora zažarela v svojem polnem sijaju.

»Počutila sem se popolno«

Robnikova je že pred štartom opozarjala na dve kakovostni tekačici iz Zagreba. Zmagala je Paula Vrdoljak: »Ko sem morala odpovedati tekmo na Češkem, sem se razveselila, saj sem se spomnila, da lahko končno odidem na celjski ultramaraton. Datum je bil zelo ugoden, saj sem lahko preverila, koliko sem sposobna za oktobrsko svetovno prvenstvo v 24-urnem teku. Sedem nas je pripotovalo iz Zagreba. Moje počutje je bilo popolno. Malce več vlage je bilo zjutraj, kar pa ni bilo moteče.« Tretja je bila njena rojakinja Katarina Bekavac. »S kolesom naju je spremljal prijatelj Grga. Precej mi je pomagal, kajti pred kratkim sem si tako poškodovala prst, da sem s težavo odpirala plastenke. Nataša in Bogdan sta me opozarjala na vzpon, ki pa ga ni in ni bilo. Kilometer pred ciljem pa se je res pojavil,« je z veseljem pripovedovala razpoložena Vrdoljakova.

S tastom do druge zmage

Leta 2014 je bila proga ultramaratona zaradi visokega vodostaja med Letušem in Mozirjem speljana po regionalni cesti. V Celju je bilo na startu 222 tekačev; nekaj več jih je bilo letos na vseh startih skupaj (a neprimerljivo več kot lani). V Logarsko dolino so tedaj pritekli skupaj trije, Aleš Žonta, Vid Senica in Danijel Hajdinjak. Slednji je letos stal sam na zmagovalni stopnički. Na Ljubnem je imel 11 minut naskoka pred zasledovalcem, v Lučah že 17. V cilju je imel Hajdinjak (5:29:12) lepo prednost pred zasledovalcema, Damjanom Krejcem (5:48:17) in Davidom Gracerjem (5:52:32). »Zaradi strmega zaključka je proga najbrž zahtevnejša kot pred enajstimi leti. Vreme je bilo tokrat idealno. Moj načrt je bil čim hitreje preteči 50 kilometrov, nato pa poskušati priti do cilja,« je govoril Hajdinjak. O preteklosti je dodal: »To je bil moj četrti nastop. Lani se mi je vrtelo in sem zato odnehal. Leta 2014 smo bili trije mladi tekmeci. Kdo je predlagal skupinski prihod v cilj? Nekaj časa smo tekli skupaj, potem pa je Žonta rekel, da se ne bo gnal za zmago na vso moč. Preostala tekača sva privolila, da storiva isto. Če ne bom imel težav, bom prišel tudi naslednje leto. Vsa čast društvu, ki vztraja pri organizaciji tekme. Slovenija jo potrebuje.« Zdaj je star 43 let, spet sta ga spremljala žena Petra in tast Marko, prvič je bila zraven hči Naja.

»Zgodbo treba nadaljevati«

Predsednik Društva maratoncev in pohodnikov Celje Ivan Žaberl je zbral vtise po 36. ultramaratonu: »Občutki so zelo prijetni. Vložili smo veliko truda. Vesel sem, da smo zbrali dovolj volje in energije, da smo nadaljevali zgodbo, ki se je začela pred 42 leti. Zaradi epidemije je ultramaraton odpadel petkrat. Lani je bila udeležba slaba, letos pa s približno 200 udeleženci precej boljša. Ultramaraton do Logarske doline spet živi.« Ekipa, ki skrbi za izvedbo, je zelo številčna. »Na progi je bilo vsaj sto prostovoljcev, ki se jim zahvaljujem. V vodstvo društva so se vključili mlajši člani in upam, da bodo vztrajali in počasi prevzeli vajeti, kajti tudi moja generacija se bo energijsko izpraznila in bo podobno kot predhodna zapustila društvene vrste.« Mlajši so zelo prizadevni in načrtni, toda priznavajo, da brez Žabrla ne bi radi nadaljevali oziroma si želijo njegove nadaljnje pomoči. »Če ne bo višje sile, bomo pripravili tudi 37. ultramaraton. Zgodbo, ki je v srcih tako Celjanov kot tudi vseh tistih, ki živijo ob progi, je treba nadaljevati in negovati,« je končal Žaberl.

Tekel tudi Stanko Barber

Glede vremena smo od Celja do Logarske doline v preteklih letih (in desetletjih) doživeli skoraj vse, le snežilo ni. Je pa bilo včasih zelo vroče, nekajkrat pa smo bili premočeni do kože, čeprav smo samo spremljali tekmo. Tokrat je bilo 18 stopinj Celzija. Sledil je visok zračni pritisk, vsak je dobil medaljo, osvežilna pijača je bila pri roki, testenine s prelivom so bile blagodejne, na voljo sta bila maserka in maser, prijetna glasba je izzvala poplesavanje. Prav enako glasno ploskanje kot zmagovalce je pospremilo tudi tiste, ki so v ciljno prizorišče prikorakali po 17. uri, a še pred 18. To je razveselilo prizadevne organizatorje. Preostali zmagovalci so bili: Lena Bahat in Stanko Roškar na 42 kilometrov, Nataša Bahat in Vinko Jost na 28, Sabina Komplet in Eugenio Martinelli na 18 ter Alina Ševcova in Boštjan Brunec na 9 kilometrov. Slednjo razdaljo je pretekel največji junak celjskega ultramaratona Stanko Barber, ki je na najdaljši razdalji zmagal kar osemkrat. Pripeljal se je na start v Celje: »To sem storil zaradi spoštovanja do tega maratona.« V Solčavi je čakal vsaj dve uri: »Kaj sem počel? Premleval sem spomine. Šele od tu naprej so se odločali zmagovalci.« Ultramaratonski lisjak je dvakrat zmagal, potem ko je bil pred vhodom v Logarsko dolino na drugem mestu.