Arhiv NTRC

Aleš Povše je »vozičkar«, kot sam pravi, že približno 32 let. Pred usodno nesrečo je kot večina njegovih vrstnikov treniral nogomet, kraljeval je na golovi črti. Danes se več ne sprašuje, kaj bi bilo, če se tistega vročega avgustovskega dne ne bi odločil za usodni skok. Sprejel je usodo in se do cilja povzpel po nekoliko strmejši in zahtevnejši poti. A nikoli ni odnehal. A se še vedno spominja tistega dne: »Imel sem 14 let in s fanti smo se s kolesi peljali do kopališča ob Savinji, med Letušem in Mozirjem. Tam smo se lovili kot že tolikokrat pred tem. Skočil sem na glavo v reko in zadel skalo. Tako sem si zlomil vratno hrbtenico,« opiše tisti usodni dan. »Posledica tega je tetrapareza. To pomeni prizadetost vseh štirih udov, ne popolne ohromelosti, saj noge sicer čutim, vendar si z njimi ne morem veliko pomagati. Včasih sem z berglami še lahko naredil nekaj korakov, zdaj ne več. Imam srečo, da so moje roke skoraj nepoškodovane – prizadeti so le prsti na desni,« na kratko povzame diagnozo.

Življenje se je takrat v trenutku postavilo na glavo. Po mesecu v bolnišnici je Aleš še pol leta preživel v rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani. Zamudil je zadnji razred osnovne šole, ki ga je kasneje uspešno končal in se vpisal v srednjo računalniško šolo v Velenju. »Šola res ni prilagojena invalidom in sošolci so me veliko nosili. Včasih je bilo treba v drugo stavbo ali v peto nadstropje tudi po večkrat na dan. Tako da smo skupaj premagali kar lepo število stopnic,« se spominja. Čeprav se je moral zaradi invalidnosti kdaj srečati tudi s preprekami, pravi, da ni veliko zamudil. Že takrat je živel polno in tako živi še danes.

S športom krepi telo in duha

V prvih letih po nesreči je šport nekoliko potisnil ob stran in se bolj posvetil šoli. Športnika v njem je prepoznal član zveze paraplegikov, zdaj že pokojni Ivan Tanjšek, ki ga je spodbujal, da se je udeleževal različnih športnih srečanj, treningov in tekmovanj, ki jih je organizirala zveza. Najprej se je posvetil atletiki, ki jo je v 90. letih precej resno treniral. »Ampak je, žal, pri invalidskemu športu veliko odvisno od vrste poškodbe, saj smo športniki glede na to klasificirani. In če te razvrstijo tja, kamor ne sodiš popolnoma oz. ti to ne ustreza, potem nimaš veliko možnosti za vrhunske rezultate,« razlaga. Kasneje se je začel ukvarjati še s košarko, z namiznim tenisom, s kegljanjem, plavanjem in v zadnjih letih tudi s potapljanjem.

Čeprav se lahko pohvali s kar nekaj naslovi državnega atletskega prvaka v svoji kategoriji, je njegov najljubši šport košarka na vozičku. »Je ekipen in zelo dinamičen šport. Res mi je všeč in uživam v igri ter druženju,« pravi. V zadnjih letih se s soigralci trudijo šport približati čim širši populaciji. Tako so lani priredili številna srečanja in revialne tekme, ko so se pomerili tako z rokometaši in rokometašicami ter s košarkarji in košarkaricami. »Čeprav se na prvi pogled ne zdi, je košarka na vozičkih precej drugačna od klasične. Za mnoge, ki pogosto igrajo klasično košarko, je namreč precej težko zadeti iz sedečega položaja, še težje pa je ob tem upravljati voziček« pripoveduje. Atletiko Aleš trenira na celjskem štadionu, predvsem v poletnem času. »Za zimo je primernejša košarka,« pravi.

V vodi smo vsi enaki

Še ena športna disciplina je Aleša povsem prevzela. Potapljanje. »Voda nam predstavlja področje, kjer smo enakovredni vsem ostalim. Na prvi pogled ni razlike med potapljačem invalidom in zdravim potapljačem. Invalida prepoznate po tem, da ne nosi plavutk,« razlaga. Kot pravi, je pri potapljanju največji izziv priti do vode, ko so enkrat v vodi, je enostavno. In voda jim daje svobodo, za katero so morda na kopnem zaradi invalidskih vozičkov prikrajšani.

Podobno kot košarko na vozičkih, skuša Aleš s prijatelji iz IAHD-Adriatic, potapljanje približati čim več ljudem, tako invalidom, kot zdravim. V ta namen vsako leto pripravljajo razna srečanja in akcije, kjer predvsem vse skupine ljudi s posebnimi potrebami, naj se prepustijo vodi in začutijo svobodo, ki jim jo ta daje.

Potapljači so zelo dejavni tudi na mednarodnih prizoriščih. Prav sodelovanje z ruskim kolegi je botrovalo tudi posebnemu povabilu na znamenito dirko z invalidnimi vozički, ki jo vsako leto Rusi priredijo na dirkališču formule ena v Sočiju.

Med elito presenetil samega sebe

Rezept-Sport polmaraton je tekmovanje, ki je pretežno rezervirano za 33 profesionalnih in perspektivnih ruskih atletov, med katerimi je le peščica povabljenih športnikov invalidov iz drugih držav. Tokrat so to čast imeli tekmovalci iz Francije, Italije, Armenije, Kazahstana in Slovenije. Tekmovalci morajo na prestižni tekmi v uri in pol prevoziti 21 kilometrov dolgo progo. Tekmovanje se po izteku časa konča. In kako sta Aleš Povše in Janez Hudej pristala med izbranci? »Za vse je krivo potapljanje,« nekoliko z nasmehom pove Aleš, ki so ga do lani v Rusiji poznali predvsem kot odličnega potapljača. »Z ruskimi potapljači namreč veliko in zelo dobro sodelujemo. Tako smo prišli do ljudi, ki so nam priskrbeli povabilo,« razlaga sogovornik in prizna, da je bila zanj odločitev ali bi nastopil ali ne, resnici precej težka. »Dirkalnega vozička do lani nisem vozil več kot 20 let in 21 kilometrov tudi ni tako kratka razdalja. Vendar smo se v ekipi naposled le odločili, da se bomo vabilu odzvali. Na koncu je vse skupaj izpadlo veliko bolje, kot smo pričakovali.« Po uspešni prijavi na tekmovanje, urejanju vize in letalskih kart so sledile kratke, zgolj tritedenske priprave. »Vsega skupaj sem se na tekmo pripravljal zgolj tri tedne. V tem času so me krajani srečevali na cesti v nekem čudnem vozičku. Prav daleč si nisem upal, saj je položaj drugačen kot pri navadnem vozičku, pogled je usmerjen dol in ne naprej,« se spominja Povše. Čeprav je bilo časa malo, pripravljenost ni bila vprašljiva, saj skrbi, da je vselej v dobri osnovni kondiciji: »Drugače niti ne bi zmogel. Sam sem si postavil cilj, da bom 21 km prevozil v uri in pol, kar mi je tudi uspelo, to pa je bilo zame edino pomembno.« In kot se je kasneje izkazalo, je dosežen čas zadostoval za skupno tretje mesto v kategoriji tetraplegikov, v kateri je Aleš Povše tudi nastopil.

V Sočiju je takrat nastopil tudi Janez Hudej, štirikratni udeleženec paraolimpijskih iger in evropski prvak v atletiki, ki je po dvajsetih letih ponovno tekmoval s »formulo« na mednarodnem prizorišču in pri 57 letih v absolutni kategoriji dosegel odlično 12. mesto.

Foto: Andraž Purg – GrupA

Preberite več v Novem tedniku