Andraž Purg

Najprej je bil član upravnega odbora, kmalu je postal podpredsednik, na skupščini 24. maja leta 2016 pa je bil izvoljen za predsednika kluba. V času njegovega delovanja v vlogi predsednika je klub osvojil osem zaporednih naslovov državnega prvaka, osem naslovov pokalnega prvaka, štiri naslove prvaka v ligi Waba in kar 14 naslovov v mlajših starostnih kategorijah. Odkar Borut Kop vodi ženski klub, je ta organiziral vrsto večjih dogodkov. Leta 2015 je bilo v Celju v dvoranah Zlatorog in Golovec evropsko prvenstvo za mladinke, v letih 2015, 2019 in 2025 so bili v dvorani Gimnazije Celje Center zaključni turnirji lige Waba za članice.

Košarkar niste bili, preizkusili ste se v boksu, kar ve le malokdo. Ste bili uspešni?

Imeli smo boksarsko sekcijo pri Telovadnem društvo Partizan Celje. Trener je bil Niko Keresteš. Saša Jokanović, ki je kasneje postal trener, je bil tekmovalec v generaciji pred mojo. Ko sem bil star 16 let, je bilo republiško prvenstvo za mladince v Mariboru in na Ptuju. Bojeval sem se v težki kategoriji. Uspelo mi je osvojiti naslov prvaka. Pri 19 letih sem končal svojo športno pot. Odšel sem namreč na služenje vojaškega roka. Potem sem se še nekaj časa vračal v telovadnico in malce vadil, potem pa sem dokončno opustil šport.

Ukvarjali ste se tudi s svečarstvom, že dlje časa se posvečate parafinu. Za kaj gre?

Delam v podjetju, ki se ukvarja z uvozom parafina in njegovo prodajo, pa tudi s proizvodnjo parafinskih izdelkov.

Slišati je bilo z več strani, da je tudi uspešen posel s parafinom zaslužen za delovanje celjskega ženskega kluba. Je pokrovitelj društva podjetje?

Ne. Sponzor kluba sem sam, torej Borut Kop.

Ste sešteli vaše izdatke za klub v vseh teh letih?

Sem, na grobo, kot pravimo.

Bi lahko obelodanili številko?

Je resnično visoka. A nima smisla, da razkrivam vse te zneske.

Hči Ana je bila deklica, ki jo je veselila košarka. Kako se je začelo »zapletati«?

Vadila je in igrala tekme. Kot eden izmed staršev deklic in deklet sem bil obremenjen kot oče športnice, najbrž prepameten. In ko sem si dejal, da sem tako pameten, sem si postavil nalogo, da poskusim voditi klub. Sprejel sem velik izziv. Pred 14 leti sem sicer najprej pomagal pri delu mlajših selekcij. Dve leti kasneje pa sem bil že vpet v vodenje kluba. Naša sredina je majhna in skromna. To je po mojem mnenju zagotovilo za uspeh.

V kakšnem stanju je bil klub, ko ste postali predsednik?

Bil je v finančno zelo nezavidljivem položaju. Upoštevati pa moramo dejstvo, da niti takrat niti sedaj ni kluba, ki bi bil v zavidljivem finančnem stanju. Rdeče številke ne pomenijo vedno katastrofe, s trdim delom je možno priti nad gladino in zastaviti lepšo prihodnost. To je vse stvar volje in dobrega namena ljudi, ki se vključijo v posadko. Težava je bil takrat predvsem v tem, da je večina gospodarstvenikov, ki je bila vpetih v klub, naše društvo zapustila. Izgubili smo glavnega pokrovitelja.

Za eno od prvih zmag si torej lahko štejete privolitev Cinkarne Celje, da postane vaš glavni pokrovitelj. To se je zgodilo v mesecu maju leta 2017.

Vsekakor. Tako kot je vsaka zmaga plod dobrega dela, je bilo to tako tudi z našo zmago izven dvorane. Cinkarna Celje je prepoznala naše dobro delo in se nam je pridružila. Prej ni bila podpornica kluba.

Ste eden izmed zelo redkih predsednikov, ki ni zapustil položaja, potem ko je njegov otrok odšel iz kluba ali končal športno pot?

Najbrž. Priznam, da sem v klub prišel zaradi hčere. Po določenem času sem uvidel, da lahko bistveno pripomorem k boljšemu delovanju kluba. Ko se je hči odločila, da preneha z aktivnim igranjem košarke, sem na čelu kluba ostal zaradi sodelavcev, zaradi pametne vizije kluba in predvsem zaradi predanosti, vestnosti in poštenosti tistih, s katerimi delam in sodelujem.

Mnogi, ki tole berete, že poznate stanje v času, ko se otrok odloči, da bo prenehal vaditi oziroma tekmovati, mnogi tega še ne vemo. Kako je bilo pri vas, ko je Ana končala športno pot?

Dekleta v določenem trenutku spoznajo, da košarka ni vse v življenju. Zelo malo je takšnih, ki lahko veliko zaslužijo v tujini. Zato se ostala dekleta posvetijo izobrazbi, ki je seveda, kar nekatere ugotovijo prepozno, najbolj pomembna. Njeno željo, da se posveti še čemu drugemu, sem kot oče spoštoval in jo spoštujem še danes.

Bila je dijakinja I. Gimnazije v Celju. Kje je sedaj?

Čaka na zagovor diplomske naloge iz športnega menedžmenta.

Vi ste ga dočakali?

Ne, malce pred diplomo sem opustil študij na fakulteti za organizacijske vede. Sem strojni tehnik.

Kateri trenutki v košarki so bili za vas najbolj radostni?

Najbolj vesel sem bil, ko je članska ekipa postala državni prvak, in sicer prvič v času, ko sem bil predsednik. Zakaj? Povsem preprosto, dobil sem občutek, da smo na pravi poti in da je na njej treba vztrajati.

Kako bi na kratko orisali Ženski košarkarski klub Cinkarna Celje?

V njem je okoli 300 oseb, večina je žensk, moških nas je manj kot deset. Imam izkušene sodelavce. Pogosto se starši vključijo v delo. Pomagajo na različne načine. Sam sem to mejo že zgodaj presegel. Sprva sem kot bil kot oče mlade košarkarice morda celo smešen z norimi idejami. Kot da bi padel z Lune. Mnogi mislijo, da je naše delo enostavno. Za mano je velik izziv.

Ste bili na začetku v dvomih?

Seveda, saj me je bilo strah, če mi bo uspelo. Klub je kljub slabši finančni kondiciji imel zelo dobre rezultate. Lažje je loviti uspeh, kot pa ga ponavljati. A na srečo to nam uspeva. A brez podpore lokalne skupnosti in Gimnazije Celje Center nam ne bi. Večkrat je v naši dvorani, ki je prav dovolj velika, odlično vzdušje. Vstopnine ne pobiramo. Mislim, da je naša odločitev pravilna. Starši plačujejo vadnino, pomagajo pri vožnjah. Zakaj bi zaračunavali denar za ogled tekme mamam, očetom, babicam, dedkom, tetam, stricem? Prevozov z avtobusom si ne moremo privoščiti. Imamo kombi, drugega si izposodimo. Za državnih mejah ne čakamo toliko časa kot avtobusi.

Za vami so zelo dolge vožnje. Kaj se med njimi dogaja?

Igralke prespijo skoraj celotno pot do Srbije, Črne Gore ali Bolgarije. Jure Krajnc, ki je pomočnik trenerja Damirja Grgića, šari po računalniku in preiskuje igro nasprotnika, ki nas čaka na gostovanju, sam pa vozim in opazujem pokrajino. V drugem kombiju sta Uroš Kranjc in Grgić.

Starši igralk, ki pridejo v Celje iz drugih slovenskih klubov in tudi iz tujih, vam zaupajo mladoletna dekleta. Kako vam uspeva varstvo?

Za njih skrbimo kot za svoje otroke. Dekleta dobijo nadomestne starše. V glavnem je v tej vlogi Uroš Kranjc. Redno je treba skrbeti za njihovo šolanje in tudi nadzorovati druženje. Posebna skrb je namenjena prehrani, kajti izpostavljene so velikim naporom. Pri eni igralki je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, bila je slabokrvna. Hitro smo ugotovili, da je jedla ocvrto hrano z majonezo in s kečapom. Igralke imajo obroke v preverjenih in dobrih restavracijah. Če se držijo naših navodil, nimajo težav.

Zdi se, da je nekdanjim igralkam v najlepšem spominu ostalo prav celjsko obdobje. Katere, ki se vračajo, bi izpostavili?

Na tekme in zaključna druženja jih pride kar nekaj, izstopa pa Nika Barič, največja zvezdnica slovenske košarke in trikratna evropska klubska prvakinja, ki se je celo vrnila v našo ekipo in pomaga z nasveti mlajšim soigralkam.

Kako ste zastavili strokovno delo?

Darko Lesjak ima treninge na osnovnih šolah in usmerja deklice v klub ter s tem postavlja temelje. Zelo predan, vesten in zagrizen je Jure Krajnc, ki je trener mlajših selekcij. Trener članic Damir Grgić je dokazal, da je glede strokovnosti in uspehov številka 1 v Sloveniji. Trenerji se strinjajo z našo strategijo in so se poenotili.

Obeta se velika nevarnost iz Združenih držav Amerike, zaradi katere bi bilo morda treba spremeniti vašo strategijo. Kakšen je vaš pogled na spremenjeno zakonodajo v ZDA, po kateri ni več denarnih omejitev pri plačilu univerz mladim igralkam in igralcem?

To zelo vpliva na delo našega kluba. Mi povabimo in privabimo igralke stare 14, 15 ali 16 let. Ob kakovostnem šolanju jim omogočimo občuten košarkarski napredek. Ko dopolnijo 18 ali 19 let, pa lahko pomagajo članski ekipi. Če bo obveljala omenjena zakonodaja, potem bomo igralke izgubili. In to brez odškodnine, kajti košarkarice ne bodo prestopile v klub, temveč se bodo vpisale v šolo.

Odškodnine bi lahko bile izplačane tudi kasneje, ko bi igralka zapustila univerzo in si poiskala klub. Kaj vi mislite?

Težava je globalna, z njo se sooča celotna Evropa. Nacionalne zveze ne kažejo zanimanja in skrbi.

Nedavno ste za dve sezoni podaljšali pogodbo z Damirjem Grgićem. Je takoj pristal?

Podaljšanja pogodb niso tako enostavna, kot je videti od daleč. Po podpisovanjih je možno slišati prijazne besede, na fotografijah so široki nasmehi. V ozadju dostikrat ni tako. Toda Damir razume, v kakšnem položaju je klub, Obenem si, na srečo, želi delati še naprej z našimi igralkami. Mislim, da smo vse zastavili tako, da sta zadovoljni obe strani.

Pred tedni so se celjske članice prvič doma uvrstile v finale zaključnega turnirja lige Waba. Pokal so dvignile košarkarice Budučnosti.

Po tihem smo vsi pričakovali, da bomo ta turnir osvojili. Optimist sem bil tudi pred finalnim turnirjem za starostno kategorijo U17 v Celju. Naša dekleta so se gladko uvrstila v finale, tam pa so bile le za malenkost prekratke. Psihološki pritisk je bil ogromen za obe naši ekipi. Članice so imele izjemno podporo s tribun. V dvorani je bilo 1.200 ljudi.

Razočaranja v košarki?

Lani v Podgorici so se gostitelji zelo trudili, da bi nas ponižali na vsakem koraku. Bilo je zelo nešportno. Nisem bil prizadet zaradi sebe in trenerjev, temveč zaradi otrok, za katere skrbimo. Gledalci so usmerjali laser v oči naših igralk, doživeli smo fizične grožnje. To je odmik od športa.

Ob 30. obletnici kluba vam je uspel svojevrsten trojček. Le celjski klub ima svoje ekipe na vseh treh zaključnih turnirjih lige Waba. Ste na to zelo ponosni?

Naše pionirke bodo v mesecu maju igrale na turnirju v Benetkah. Stotič bom ponovil. Uvrstitve na finalne turnirje v mlajših kategorijah mi pomenijo največ.

In kako se sproščate?

Za to poskrbi Andrej Pišek, ko greva na traktor. Pomagam pri obdelavi deset hektarjev zemljišča. Pozimi so redno koline, po katerih gre v predelavo meso vsaj 25 prašičev. Koristno druženje z Andrejem traja že tri, štiri leta.