Arhiv NTRC

Potem Tina Trstenjak ni več tekmovala in je dlje časa odlašala z odločitvijo o prenehanju treniranja.

Kdaj vam je bilo najlepše med dolgotrajno športno potjo?

Nedvomno je bil to trenutek takoj po koncu finalnega dvoboja na olimpijskih igrah v Riu de Janieru, ko sem zmagala in osvojila zlato medaljo, To je cilj vseh športnikov, a le redki ga uspejo uresničiti. Takrat mi je bilo najlepše.

Kdaj pa vam je bilo najtežje?

To je bilo leta 2019 na svetovnem prvenstvu v Tokiu. Pristala sem na petem mestu. Sodniki so prekinili polfinalni boj in me diskvalificirali zaradi nešportne poteze. Pripetilo se je po nesreči, bil je poskus vzvoda na roko stoje. Vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem nikoli želela poškodovati tekmic. Vedno sem se športno borila. Sodniška mnenja so bila deljena. Ostalo je pri diskvalifikaciji, kar je pomenilo, da se nisem smela boriti za tretje mesto. Avtomatično mi je pripadlo peto mesto. To me je zelo prizadelo.

V boju za bronasto medaljo bi bili velika favoritinja proti Nemki Martyni Trajdos, ki ste jo do takrat premagali kar trinajstkrat v sedemnajstih dvobojih. Vam je bilo na judoistični poti lažje, ker so vaše predhodnice Petra Nareks, Urška Žolnir, Lucija Polavder in še nekatere že tlakovale pot uspehov?

Na nek način to drži. Zdi se mi, čeprav se ne bo slišalo povsem posrečeno, da sem bila v pravem trenutku na pravem mestu. Vsem sem hvaležna. Če bi se rodila v drugem obdobju, bi bilo verjetno marsikaj drugače. Imela sem najboljšega trenerja, vadila sem s svojimi vzornicami. Zavedam se, da sem bila postavljena v ugoden položaj.

Piko na i ste seveda morali postaviti. Katere so bile vaše posebnosti pred dvoboji na velikih tekmovanjih?

Prav nič nepredvidenega se nikoli ni zgodilo, vse je je bilo skrbno načrtovano. Ničesar se ne spominjam. Lahko pa izpostavim svojo vraževernost. V določenem obdobju sem nosila samo eno majico, samo ene nogavice, isto perilo. To je trajalo tako dolgo, dokler se nisem odločila, da vse skupaj zamenjam. Vedno sem si predstavljala, da če ne bom imela na sebi prav določenih oblačil, bom doživela poraz. Seveda nisem vedno zmagala (smeh), to je jasno. Enostavno se mi je včasih zdelo, da sploh ne bi zmogla tekmovati brez določenih oblačil.

Kmalu bo minilo eno leto od vašega odmevnega govora v dvorani Narodnega doma v Celju na prireditvi Športnik leta, ko ste po zahvali ošvrknili Mestno občino Celje. Ste čutili posledice po tistem nastopu?

Takoj so se stvari začele spreminjati na bolje. Zimske olimpijske igre se še niso končale, ko sem zagledala velike plakate po mestu. Junaki in udeleženci iger so imeli takoj sprejem na občini. Bila sem vesela, da je bil moj glas slišan. Ni šlo za osebno zamero do nekdanjega župana Bojana Šrota. Kasneje sva se srečala ...

Foto: DŠ

Preberite več v Novem tedniku