Arhiv NTRC

Šestkratna svetovna prvakinja je do 23. leta zbrala že 36 zlatih medalj na tekmah svetovnega pokala v športnem plezanju in tri zlata odličja na evropskih prvenstvih. Bero vrhunskih športnih dosežkov je dopolnila z olimpijsko zlato medaljo. Predsednik države Borut Pahor ji je lani podelil priznanje jabolko navdiha. A Janja Garnbret ostaja preprosta in srčna. Da je tudi iskriva sogovornica, je dokazala na pogovornem večeru pred odprtjem 33. Pikinega festivala v mali dvorani velenjskega doma kulture, ki ga je vodila Bojana Špegel, predsednica Medobčinske zveze prijateljev mladine Velenje.

Perfekcionistka

Kadar nima obveznosti, zjutraj rada malo dlje poleži, začetka dneva pa si ne zna predstavljati brez skodelice kave, je na začetku pogovora povedala »spider women«, kot jo kličejo nekateri. S plezanjem se je prvič srečala na začetku osnovne šole. Že pred tem je osvajala vrhove dreves, omar in drugih kosov pohištva v domači hiši v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. »Starša pravita, da sem bila živahen otrok, zato sta me vpisala v plezalno šolo, da bi tako porabila presežke energije. V plezanju sem neizmerno uživala, ta šport sem doživljala kot igro.«

Med drugim je obudila spomine na srednješolska leta v športni gimnaziji v Velenju. Naporni treningi in tekme so ji vzeli veliko časa in energije, a je bila v šoli odličnjakinja. »Hvaležna sem, da sem imela razumevajoče profesorje in sošolce. Čutila sem njihovo podporo. Pogosto so mi pokazali, da so ponosni name. In to mi je res veliko pomenilo.«

Janja priznava, da so bili njeni dnevi že v srednji šoli zapolnjeni z obveznostmi in da je tudi takrat, ko je imela čas, najraje plezala. »V plezanje sem se zaljubila, ta šport je moja strast. Čeprav sem imela bistveno manj prostega časa kot moji sovrstniki, nisem nikoli imela občutka, da sem za kaj prikrajšana. V svetu športnega plezanja sem pridobila prijateljice in prijatelje. Plezanje je moja izbira, popolnoma sem mu posvečena. Če želiš dosegati vrhunske rezultate, drugače ne gre. Perfekcionistka sem.«

Solze sreče

Ker v svojem športu vedno teži k popolnosti, zna biti do sebe tudi neizprosna in si na tekmovanjih največji pritisk ustvari sama, priznava. Zato ne preseneča, da je pred časom javno opozorila, da so postavitve v plezalni steni na tekmovanjih premalo zahtevne. »Na vrhunskih tekmovanjih moramo tekmovalci pokazati največ, kar znamo in zmoremo. Zato potrebujemo zahtevne izzive v plezalni steni. Moja kritika je med tekmovalci in trenerji naletela na pozitivne odzive. V športu imam rada zelo zahtevne izzive, sicer mi je dolgčas. Ko dosežem zmago, sem sicer vesela, a že trenutek zatem začnem razmišljati, kako bi lahko še kaj izboljšala.«

Za dosego vrhunskih rezultatov so poleg treningov ključni zadnji trenutki pred začetkom tekme, a posebnega obreda za umiritev in zbranost nima. »Nekako se mi uspe umiriti in osredotočiti.«

Velik test glede potrpežljivosti je doživljala med pandemijo, saj so organizatorji tekmovanja odpovedovali. »To je bil čas velike negotovosti za številne športnike. Nismo vedeli, ali naj treniramo optimalno ali ne. K sreči olimpijskih iger niso odpovedali, ampak so jih le prestavili. Olimpijske igre v Tokiu so bile moje prve, zato sem jih toliko bolj željno pričakovala.« Čeprav, kot pravi, težko pokaže čustva, je ob poslušanju slovenske himne ob prejemu zlate olimpijske medalje jokala. »To so nepozabna občutja, preplet izjemne sreče in tudi olajšanja.«

Podpora občinstva

Da športno plezanje postaja vedno bolj priljubljen šport tudi pri nas, je dokazala tekma svetovnega pokala v težavnostnem plezanju v Kopru, na katerem se je zbralo več kot tri tisoč navijačev, nekateri mediji so dogodek opisali kot »plezalno Planico.« Janja se je v Kopru potegovala za dvanajsto zaporedno zmago oziroma osmo v sezoni, vendar je bila boljša od nje Japonka Aj Mori, Janja je bila druga: »Spodbuda občinstva je bila ves čas fenomenalna. Sicer se ni izšlo vse po mojih načrtih. Težko mi je, vendar ne zaradi drugega mesta, ampak zato, ker nisem plezala tako, kot znam. Sem pa zadovoljna tudi z drugim mestom.« Septembra bosta sledili še dve tekmi v težavnosti svetovnega pokala v Edinburgu in Džakarti, kjer bo tudi dokončno znano, ali bo Janja Garnbret osvojila še peti naslov zmagovalke seštevka svetovnega pokala v težavnosti po letih 2016, 2017, 2018 in 2021.

Orehove palačinke

Čeprav mnogi vrhunski športniki sodelujejo s prehranskimi strokovnjaki, se Janja njihovih nasvetov na poslužuje. Ko je še živela pri starših, si je ob vrnitvi domov s tekem najpogosteje zaželela orehove palačinke. Ker njena mami, kot poudarja, pripravi najboljše. Tudi če ne bi bila plezalka, bi bila športnica, a tenisačica zagotovo ne, ker je tenis trenirala le tri dni, saj je hitro dojela, da ni primeren zanjo. Krajši čas je trenirala tudi atletiko, a je prav tako ni prevzela.

Do konca letošnje plezalne sezone jo čaka še kar nekaj tekem, potem bo čas za dopust. Lani je odpotovala na Sejšele, a ne zaradi čudovitih plaž, ampak zato, ker imajo tam tudi odlične plezalne stene. »No, na naslednjem dopustu plezala najbrž ne bom. Se bom povsem odklopila.« (Foto: SHERPA)

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednik, ki je izšla 15. septembra.