Oblikovalski estet z močnim pečatom v športu
Celjan Minja Bajagič je še vedno zaljubljen v šport, a predvsem tistega prvinskega, kot ga je poznal sam v mladosti. Z ženo sta ljubitelja vrhunskega roka, pred kratkim pa je začel – povsem neuk – ubirati tipke na klaviaturah. Dolgoletni sodelavec Novega tednika (in tudi Radia Celje) me je pred vrsto leti povabil, da sem sedel poleg njega, ko je oblikoval športne strani. Spoznal sem njegove izjemne sposobnosti, tudi pri mojih rubrikah, predvsem pa pri naslovnicah, kjer je imenitne ideje združil z estetsko podobo.
Zdaj je Minja v pokoju. A še vedno je »v formi«. Takole pravi: »Še oblikujem, a sedaj le stvari, ki se mi zdijo ustvarjalno zanimive.« Njegova mama je dobro risala in tudi Minjin konjiček je bil risanje. Maturo je opravil na I. Gimnaziji v Celju. »Še vedno sem absolvent Visoke ekonomske in komercialne šole. Zaposlil sem se v podjetju Cetis v oddelku za oblikovanje. Tam sem bil zgolj pomožna moč.« Sledil je nepričakovan preobrat. V podjetju je bil razpisan interni natečaj.
Cvet košarkarske mladosti v žogi
Košarkarskemu klubu Libela Celje je bila pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije in tudi Košarkarske zveze Jugoslavije zaupana organizacija evropskega prvenstva za mladince leta 1980 v dvorani Golovec. Med vsem ostalim je prvenstvo potrebovalo tudi prepoznaven znak. »Pravočasno smo oddali svoje ideje, izdelke je pregledala posebna komisija, končno besedo pa je imel organizacijski odbor. Zmagal je moj logotip, eden izmed nekdanjih košarkarjev in sodnikov je imel zelo pohvalen govor. To je bil prelomen trenutek glede mojega življenjskega ustvarjanja, vse se je obrnilo. Prevzel me je občutek, da bi se bilo lepo ukvarjati s čim takšnim.« V Cetisu sem nemudoma napredoval v službi, tudi plača se je … Ah, to ni pomembno, vsaj meni ni bilo. Dobil sem naziv oblikovalec 2. Predvsem pa je bil važen zagon, ki mi ga je dalo vse skupaj.«
Deklica v šahovski figuri
Ko je Minjo povsem obsedlo grafično oblikovanje, je bil študij kar naenkrat na stranskem tiru: »Večkrat sem obiskal knjižni sejem v Frankfurtu zaradi nakupa študijskih knjig. Zbral sem ogromno koristnega gradiva. Potreboval sem čim več informacij, kajti zavedal sem se, da mi bodo zelo koristile in da so nujne zaradi moje odločitve.« Pet let za košarkarskim EP v Celju je sledilo svetovno prvenstvo za mladinke v šahu na Dobrni. »S tem znakom sem povsem zadovoljil tudi svoj okus, zato mi je najbolj pri srcu. Košarkarski znak mi je veliko pomenil in mi tudi spremenil življenje, šahovski pa je nekaj posebnega. Je povsem enostaven, šahovska figurica ima dekliški pentlji.« Oblikovalska srenja je dokončno spoznala Minjo Bajagiča.
V glavni vlogi vratar
Na celjskem območju se je zanj pojavilo zanimanje, ne dolgo za tem pa po celotni Sloveniji. Med izstopajočimi logotipi je tudi tisti, ki je bil namenjen svetovnemu prvenstvu v kegljanju v Celju. Iz odprte Zemlje, globusa, gledajo keglji. Slovenska osamosvojitev je prinesla ogromen športni zanos, krovne zveze so ponosno hitele s predstavitvami svojih najboljših selekcij. V mesecu marcu je slovenska moška rokometna reprezentanca odigrala svojo prvo uradno tekmo, kot se spodobi seveda v Celju. Bajagič je pripravil zasnovo plakata, obenem pa tudi znak za Rokometno zvezo Slovenije. »Ne vem, zakaj so ga pred nekaj leti zamenjali. Res mi ni jasno. V glavnem pri vseh športih z žogo upodabljajo športnika ali športnico pri metu, sam pa sem postavil za spremembo v glavno vlogo vratarja.« Sprejet je bil tudi njegov znak za Celjske mesnine, a so ga kmalu zamenjali in nato še večkrat spremenili. »To se redno dogaja, imajo vso pravico, da to počnejo,« se ne jezi Minja, po drugi strani pa je očitno, da mu ni povsem vseeno.
Grb NK Celje je njegov
Ob 100. obletnici športa v Celju je Minja narisal srce, ki bije in bije, obkroža pa ga majica s startno številko 100. Za Športno zvezo Celje je narisal grafiko, ki ne predstavlja ene športne panoge, ampak si jih lahko predstavljamo več. Še vedno je v uporabi znak, ki ga je narisal za Nogometni klub Celje. »Sprva je bil v znaku napis Publikum Celje, kasneje so se menjala imena glavnih pokroviteljev, a znak je ostal. Ko je nastal, je klub igral tekme na Skalni kleti in je bil še bolj primeren, saj je bil stadion pod Starim gradom. Klub je tedaj potreboval prepoznavno podobo. Zanjo se je potrudil Darko Klarič, ki me je povabil k sodelovanju.« Minja je dodal zanimivost: »Klubu sem nudil usluge iz svojega področja. Nikoli nisem izdal nobenega računa, seveda tudi kakršnega koli plačila nisem dobil. Toda čutil sem pripadnost klubu. Dvomim, da sedanja zasedba, ki vodi NK Celje, ve, kdo je oblikoval klubski grb.«
Že dolgo ne na stadionu
Z grenkobo se spominja dogodka, ko sta na tekmo prišla skupaj s sedaj že pokojnim Ladom Gobcem, legendarnim celjskim nogometnim vratarjem, ki je bil tedaj tudi nosilec najbolj odgovornega položaja glede povezave med celjsko občino in športnimi društvi. No, prišla sta zgolj pred stadion, ker sta predvideni vstopnici zanju …
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
