Iskal adrenalin, našel zen
Inštruktor jadralnega padalstva Luka Felicijan je v zadnjih šestih letih z jadralnim padalom opravil skoraj dva tisoč poletov. Poleg učenja jadralnega padalstva v lastni šoli Perut Felicijanu še dva pilota pomagata pri skokih v tandemmu. »V Impulse paragliding v tandemu vzletamo z Golt, s Krvavca, z Lisce, Maliča, s Šmohorja.« Kot pravi mlad jadralec, je v padalstvu najprej iskal adrenalin, a našel nasprotje, mir. »Ko sem v zraku, izgubim občutek za čas.«

V jadralski šoli Perut Luka pripravlja začetne in nadaljevalne tečaje jadralnega letenja. »V šoli poskrbimo, da naši tečajniki dobijo izpit za jadralno padalstvo. Veliko šolanja opravimo tudi v Celju na Golovcu, ki je res lep primer šolskega terena. Tečaje izvajamo tudi v Preboldu, kjer je prav tako dober šolski teren, a z nekoliko več višine. Med tečaji gremo postopno na vedno višja vzletišča.«
Luka Felicijan je sicer tudi podpredsednik celjskega društva Albatros in predsednik jadralnih padalcev v Letalski zvezi Slovenije.
Vsaka zgodba se mora nekje začeti, Lukova se je z navdihom in dvema dežnikoma. »Ko sem bil otrok, na televiziji nismo imeli veliko kanalov, zato sem zelo pogosto gledal videokasete, predvsem Učna leta izumitelja Polža. Na koncu tega filma glavni junak z dvema dežnikoma skoči z balkona.« Ta film je mladega Luko navdihnil, da je tudi sam poskusil skočiti. »Tako kot v filmu sem vzel dva dežnika in skočil z balkona,« z nasmehom pove jadralni padalec. K sreči jo je odnesel brez poškodb, ni je pa odnesel brez nekaj krepkih, ki mu jih je povedala mama.
Skoki s pravim padalom namesto z dežniki so prišli na vrsto nekaj let kasneje, ko se je Luka pri devetnajstih letih pridružil slovenskim vojakom. »Ko sem bil v vojski, sem se prijavil na padalski tečaj. Kasneje, ko sem padalstvo nekoliko bolj raziskal, sem odkril jadralno padalstvo in ugotovil, da mi je še bolj všeč.«
Ko je ugotovil, da je jadralno padalstvo to, kar išče, se je vpisal na tečaj, kasneje je opravil še tečaj za inštruktorja letenja in za tandemske polete. »Ko sem bil prvič na tečaju in ko me je prvič ›odlepilo‹ od tal, je bilo nepojmljivo. Takrat sem začutil, da hočem to delati celo življenje in da hočem ta občutek vedno znova doživljati.«
Foto: Andraž Purg/osebni arhiv
Preberite več v Novem tedniku