Katarina Pišotek

Pišotekova je bila druga na 100 kilometrov dolgem ultra trailu K24 po koroških vrhovih. Za progo je potrebovala 14 ur in 35 minut. »V letu 2023 sem tekla na tekmah na krajših razdaljah, večinoma med 30 in 40 kilometri. To so bili Kočevsko Outdoor, Knap Trail v Velenju, Podbrdo Trail Running Festival in KBK trail iz Kopačnice. Zmagala sem na tekmi Wings for Life v Ljubljani. Udeležila sem se tudi tekme Dalmacija ultra trail, ki je bila moja prva, kjer je bila proga daljša od 50 kilometrov. V mesecu januarju sem tekmovala na prireditvi Pol šihta na Farbanco v Kamniško Savinjskih Alpah.« Nato je sledil prisilen odmor. Poškodovala si je tetive. Doletel jo je peronalni tendonitis. Gre za vnetje kitnih ovojnic ali kit mišic.

Hrepeni po vrnitvi

»Rada bi poudarila, da sem šele zdaj ugotovila, koliko mi pomeni tek. Zaradi poškodbe ne morem teči. Čeprav v določenih obdobjih tečem le eno uro na dan, je ta aktivnost z leti postala vsakdanja navada, nekaj samoumevnega. Zato mi zdaj dejstvo, ko nisem sposobna trenirati, in negotovost glede nadaljevanja sezone povzročata precejšen stres. Upam sicer, da bo kmalu bolje,« se je pridušala Katarina Pišotek. Prijavila se je za tekmo Istra 110 km v Buzetu, a ji je zelo žal, ker se je ne bo mogla udeležiti. Ni pa še izgubila upanja glede udeležbe na tekmi Lavaredo ultra trail v italijanskih Dolomitih v dolžini 80 kilometrov. Tek je Katarina Pišotek dejansko odkrila šele, ko je šla študirat v Ljubljano, v zadnjih letih pa je ena boljših rekreativk pri nas. Takoj se je prijazno odzvala na našo prošnjo in najprej pojasnila, da pomaga pri razvoju zdravil v Novartisu.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Tu se nikdar ne počutiš osamljenega, vedno se lahko na koga obrneš

Pozabila piti

Zanimalo nas je tudi, kakšni so njeni občutki v kriznih trenutkih med tekmo. Kako premaguje bolečine, se kdaj ustavi ali pa se priganja, dokler kriza ne mine? »Na večini tekmovanj nimam posebnih bolečin, tudi krči me ne mučijo. Seveda pa občasno občutim nelagodje zaradi visoke temperature v strmem klancu, zaradi blata ali mraza, seveda tudi zaradi utrujenosti. A vse to je del tekme in grem naprej ter se potisnem izven območja udobja. Spomnim se dveh kriz zaradi težav z želodcem, verjetno zaradi premajhnega vnosa tekočine, ko je bilo zelo vroče na Dalmacija ultra trail in v Podbrdu. Izbljuvala sem vse iz želodca, ležala nekaj minut in nato nekako prispela do cilja. Mogoče sem prav zaradi visoke odpornosti do bolečine ali pa trme več mesecev trenirala z bolečino v tetivah, odlašala z zdravljenjem poškodbe in počitkom, tako da imam zdaj daljše okrevanje.«

Bolje pozno kot nikoli

Mlada znanstvenica Katarina ni prepričana, če je njeno telo idealno za tek na dolge proge. »A sem vzdržljiva in imam, vsaj sama tako mislim, relativno ekonomično tehniko teka. Poleg tega imam vztrajnost in psihološko odpornost, kar sta ključni lastnosti za uspeh na daljših tekmah,« je izpostavila bistvo. Kot kaže njen primer, ko se je s tekom začela ukvarjati dokaj pozno, za tek skoraj nikoli ni prepozno. »Tako je, nikoli ni prepozno in bolje pozno kot nikoli. Tek je izjemen način ohranjanja telesne pripravljenosti ne glede na leta. Pomembno je, da prilagodimo trening glede na svoje zmožnosti,« je dala upanje vsem. Pred Ljubljanskim maratonom je prijateljem povedala, da bo do cilja potrebovala vsaj 3 ure in 15 minut. Njen čas je bil za 11 minut boljši. »Prijatelji so zamudili moj prihod v cilj,« se je zasmejala Katarina, ki je vegetarijanka. Zaveda se, da v telo vnaša premalo železa, zato zaužije primerne tablete. Je »vsejeda«, najraje ima pico, na vse načine. »Ženske« težave? »Najšibkejša sem zadnje dneve pred menstruacijo. Med njo je neprijetno tekmovati zaradi vložkov.« Najbolj jo je zeblo med tekom v Velenju, ko je v hladnem vremenu lilo kot iz škafa. Po teku rada spije steklenico piva za regeneracijo, a ne dveh.