rzs

10. avgusta sta slovenski šport in kultura izgubila enega svojih najvidnejših ustvarjalcev in povezovalcev, Celjani pa smo izgubili enega naših najbolj prizadevnih in znanih meščanov, ki se je trudil za lepše in boljše Celje. V 82. letu starosti je po dolgotrajni bolezni zapustil svet, v katerem je pustil neizbrisen pečat kot rokometni sodnik svetovnega formata, športni organizator, glasbenik in predan Celjan. Rodil se je 1. junija 1944 v Celju. Leta 1971 je postal najmlajši zvezni sodnik v nekdanji Jugoslaviji. Skupaj s sodniškim partnerjem Herbertom Jegličem sta v naslednjih desetletjih ustvarila zgodbo, ki jo poznajo v vsem rokometnem svetu – enajst let zapored sta bila razglašena za najboljši sodniški par v državi, sodila pa sta na najpomembnejših tekmovanjih: 11 svetovnih prvenstvih, 10 finalih svetovnih pokalov in dvakrat na olimpijskih igrah, v Seulu 1988 in Barceloni 1992. Njegova sodniška drža je bila prepoznana po mirnosti, doslednosti in spoštovanju do vseh udeležencev igre. Bil je mož, ki je znal povezati strogo spoštovanje pravil z razumevanjem človeškega dejavnika – lastnost, ki ga je postavila med legende svojega poklica.

Po koncu aktivne športne poti ni zapustil igrišč. Postal je kontrolor in delegat tekem, član strokovnih komisij in lektor ter predavatelj pri Mednarodni in Evropski rokometni zvezi. Posebno vlogo je posvetil izobraževanju mladih sodnikov, katerim je bil mentor in zgled. V Društvu rokometnih sodnikov Celje je bil naš mentor, učitelj in prijatelj. Za sojenje rokometa je navdušil veliko mladih sodnikov, njegova varovanca sva bila tudi Darko Repenšek in Janko Požežnik. In ko sva opravila mednarodni izpit, je bil enostavno srečen in ponosen mogoče celo bolj kot midva. Skupaj smo praznovali ta uspeh v takratni Turški mački in spomini na ta dan ne bodo zbledeli nikoli.

Športu je bil predan tudi širše – kot član Atletskega društva Kladivar Celje je med letoma 1973 in 1986 pomembno prispeval k ponovnemu razcvetu celjske atletike. Od leta 1982 je deloval kot mednarodni atletski sodnik, kasneje pa tudi kot podpredsednik Mednarodnih iger šolarjev. A šport je bil le polovica njegovega sveta. Drugo polovico je predstavljala glasba. Leta 1957 je postal član Celjskega godalnega orkestra, med letoma 1981 in 1984 je bil koncertni mojster, od leta 2001 pa predsednik orkestra. Tudi tukaj je veljal za predanega in spoštovanega vodjo, ki je znal združiti visoke umetniške standarde s toplino in humorjem. V izjemnih trenutkih, ko je bil obdan z prijatelji bodisi v Sloveniji ali kje v tujini je zapel Ave Marija, vedno čustveno in doživeto, kot je to znal le on. Ali pa je vzel v roke violino in njegove melodije so vsem prišle do srca.

Za svoje delo je leta 2004 prejel srebrni celjski grb, priznanje, ki simbolizira spoštovanje njegovega mesta do vsega, kar je storil za skupnost. Leta 2009 je postal častni član Rokometne zveze Slovenije, skupaj z Herbertom Jegličem pa sta prejela tudi Bloudkovo plaketo. A Štefan Jug ni deloval zaradi priznanj – deloval je, ker je verjel v ljudi, v moč športa in glasbe, da povezujeta in navdihujeta. Njegova smrt močno odmeva doma in v tujini. Rokometna zveza Slovenije ga je opisala kot človeka, ki je s predanostjo, dostojanstvom in širino pustil neizbrisen pečat. Mednarodna rokometna zveza ga je imenovala »mogočen steber rokometnega sodništva«. Štefan Jug bo ostal v spominu kot človek, ki je znal živeti polno – z nogami na igrišču, z rokami na violini in s srcem med ljudmi.

JANKO POŽEŽNIK