Večna celjska dekleta še vedno predana odbojkarski igri
Izjemna odbojkarska generacija Celjank se je zbrala v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Prvo uradno tekmo je mlada ekipa odigrala pred šestimi desetletji. Celjske odbojkarice so kmalu postale tako dobre, da so se kljub zelo slabim pogojem uspele uvrstiti v 1. jugoslovansko ligo. Po izpadu so bile še enkrat uspešne v kvalifikacijah, toda odlični ekipi enostavno ni bilo še enkrat usojeno igranje med elito v nekdanji državi.
»Kaj vemo o času? Da gre in mineva. Je zdajšnji, pretekli, prihodnji in večni. Nam gleda na ure, ne mara zamude in teče prehitro, ko skupaj smo srečni.
Najboljši od časov so časi svobodni, najlepši pa čas, ki porabiš ga zase. Lahko ga po svoje deliš in sestaviš, lahko le skomigneš pa rečeš »ne-da-se«. Zato si želimo več prostega časa, Več časa za sanje, za ždenje, cartanje, za urice polne prijetne bližine in tihe trenutke za samost in branje.
Želimo si čas za otroško veselje, za družbo, za igro, za noro zabavo, za možnost, da včasih res gremo po svoje in polni nemira se zleknemo v travo.
Vse želje so skupne in tudi posebne. Vsak nosi kaj v srcu, kar drugi ne čuti. Življenje je čudež in vse je mogoče, ko ptica mladosti razpira peruti.« Z verzi pesnika Ferija Lainščka so najbolj izkušene odbojkarice letos okrasile vabilo na druženje ob 60. obletnici prve uradne tekme.
Štorman postavil mrežo
Že med obema svetovnima vojnama je bila odbojka med mladimi precej priljubljena. Po 2. svetovni vojni sta minili skoraj dve desetletji do opaznejšega dosežka. Toda povod je bil druženje deklet pri orodni telovadbi pri TVD Partizan Celje. Voditelj je bil Milan Dojer. Zraven je bil tudi Konrad Štorman, ki je leta 1963 postavil odbojkarsko mrežo v telovadnici in večino deklet za večno »zastrupil« z odbojko. 8. marca leta 1964 so Celjanke odigrale prvo uradno tekmo. Turnir je bil v Bregani, takrat v sosednji republiki. Nanj sta odpotovali tako ženska kot tudi moška ekipa. Ženske so v svoji telovadnici igrale ob višji mreži, primerni za moštva. »Tam pa je bila mreža na višini, primerni odbojkaricam. ›Razturale‹ smo,« se spominja Metka Lesjak. Uspešne predstave so pomenile primeren zagon in voljo do nadaljnje vadbe.
Tudi z Zupančičevo pomočjo
Potem so se začeli vrstiti mejniki. Jeseni leta 1964 so postale medobčinske prvakinje in s tem pridobile pravico nastopanja v prvi republiški ligi v letu 1965. Po Sloveniji je bilo več turnirjev, mlade Celjanke pa še niso bile dorasle najboljšim ekipam v prvi slovenski ligi. Toda Anica Malgaj, Katarina Šoster, Metka Lesjak, Zdenka Grum, Marija Rome, Maja Bukanovski, Irena Kokot, Meta Krelj in Liljana Konjević so pridobile ogromno izkušenj, obenem so postajale vse bolj samozavestne. Vodil jih je Jože Zupančič, ki je odbojkarska znanja pridobil med igranjem za člana zvezne lige z Raven na Koroškem, kasneje pa je bil dolgoletni ravnatelj I. Gimnazije v Celju.
Prva liga v letu 1966
Jeseni leta 1965 so celjske mladinke osvojile prvo mesto v svoji starostni kategoriji v Sloveniji. Naslednje leto so odpotovale na mladinsko državno prvenstvo v Beograd in v mesecu maju osvojile tretje mesto. Članska ekipa si je leto prej z osvojenim prvim mestom v republiški ligi zagotovila nastop na kvalifikacijskem turnirju za 1. jugoslovansko ligo. Vlogo trenerja je prevzel odbojkarski strokovnjak iz Srbije Zoran Vučković. Ekipa Partizana Celje je v tekmovalnem letu 1966 nastopala v 1. jugoslovanski ligi. Uvodni nastop je imela 17. aprila na nekdanjem igrišču I. gimnazije v Celju. Po pričakovanju so bile večkratne državne prvakinje, igralke beograjske Crvene zvezde, prepričljivo boljše. Celjanke so z eno zmago izpadle iz elitne konkurence.
Tudi drugič uspešne v kvalifikacijah
A niso odnehale. Najprej so se udeležile mednarodnega turnirju v mesecu avgustu leta 1967 ob otvoritvi novega igrišča na Nabrežini pri Trstu. Ekipo je vodil Rado Planteu, ki je dolgo ostal povezan z odbojko, do danes pa s Katarino Šoster, ki jo zdaj Celjani poznajo kot Katko ...
Foto:arhiv celjskih odbojkaric
Preberite več v Novem tedniku
