Arhiv NTRC

Prepričan sam vase in v svoje plavalne sposobnosti se je oblečen pognal v vodo. Pri skoku si je opraskal čelo, a ga nekaj kapljic krvi ni odvrnilo od tega, da ne bi skočil še enkrat. Enkrat preveč. Danes to ve. Takrat žal ni.

»Prepričan sem bil, da znam skočiti in hitro splavati na površje, tudi ko je voda nizka. Ampak ko je človek vinjen, ima počasnejše reflekse, mehke roke, mehek vrat in neprištevno glavo. In zgodilo se je. Ta skok je bil usoden,« pravi danes tridesetletni Luka Plavčak, ki je v času nesreče v Portorožu študiral pomorstvo. Po skoku s pomola je ob oseki z glavo zadel ob tla in si poškodoval vrat, četrto do šesto vretence je bilo zdrobljeno, prvo je počilo. »V vodi sem obležal kot list in na srečo so se prijatelji kljub opitemu stanju odzvali dovolj trezno in takoj poklicali na pomoč. Ko se še nisem zavedal, da je stvar resna, so drugi to že vedeli,« pravi.

Reševalce so čakali dobro uro. Ko so prišli in ocenili njegovo stanje, so nemudoma organizirali prevoz s helikopterjem v Ljubljano.

Odločen, da to ni konec

Nekdanji perspektiven judoist in vsestranski športnik, mladenič na vrhuncu svojih moči, prepričan, da lahko v življenju doseže vse, je nemočen obležal. Po treh dneh se je zbudil iz kome. »Takrat je res vse izgledalo zelo črno. Prvi teden po komi je bil res težak in črn, ko sem gledal obupane in žalostne starše, prijatelje in vse, ki so stali ob moji postelji. Nihče ni bil nasmejan, nihče me ni zmogel bodriti, vsi so mi v solzah povedali, da bom zmogel, ker sem borec. To je bilo res težko,« se spominja prvih dni v bolnišnici.

Po sedmih dneh so ga zdravniki zaradi zapletov ponovno »poslali« v globok spanec. Ko so ga prebudili, je bilo njegovo stanje še naprej zelo resno in nepredvidljivo. Tudi v njegovih mislih ni bilo sonca, vse so zastirali temni oblaki. Ko je ob svoji postelji videl jokati nemočnega in skrušenega očeta, se je v njem nekaj premaknilo. »Očeta prej nisem videl jokati in ko mi je v solzah dejal, da sem jaz njegov čudež, me je to tako ganilo, da sem v glavi preklopil na ›pozitivo‹. Rekel sem si, da bom naredil vse, da se bom iz tega izvlekel,« pravi Luka o trenutku, ki je vplival na nadaljnji potek zdravljenja.

Dokaj hitro se je namreč njegovo zdravstveno stanje začelo izboljševati, vedno manj je potreboval dodaten kisik, počasi so začeli odklapljati cevke z njegovega telesa. Po približno mesecu si je toliko opomogel, da je lahko zapustil bolnišnico, zdravljenje in rehabilitacijo je nadaljeval v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Tam je ostal štiri mesece. Čeprav je privajanje na nov način življenja težko, to, kot pravi, niso bili najbolj zahtevni tedni in meseci. »Kruta realnost te udari šele takrat, ko prideš domov,« pravi. »V Soči si obkrožen s sebi enakimi, z ljudmi, ki imajo podobne težave, se učijo enakih stvari, ob podpori osebja, ki mu tvoje stanje ni ›čudno‹. Prav tako je prilagojena vsa infrastruktura. V zunanjem svetu ni tako. In zato se najtežji del rehabilitacije začne, ko zapustiš varno zavetje ustanove. Takrat se prava borba šele začne.«

Majhne prepreke, veliki izzivi

Glede na težo poškodbe so mu predpisali uporabo električnega vozička. Nanj je čakal nekaj mesecev, a ko ga je dobil, je hitro spoznal, da to ni zanj. »To je bila katastrofa. Ko sem sedel v ta voziček, sem bil zavit v vato. S pritiskom na gumb sem se pomikal do pet kilometrov na uro. To bi pomenilo, da res ne bi imel nič več od gibanja, od telesa, torej od življenja,« razlaga in pravi, da je preprosto vedel, da se je treba zadeve lotiti drugače. Da lahko, da zmore in da mora izkusiti tudi nevarnosti, pasti in padce. Vedel je, da lahko v življenju kljub invalidnosti izkusi in doseže veliko več. »Električni voziček sem dal na stran in kupil navadnega. Temu je spet sledilo obdobje novih spoznanj in učenja. »Ko prideš prvič ven z navadnim vozičkom in s tankimi gumami, te uniči že najmanjša klančina, kamenček na poti te ustavi, da ne govorim o pločniku brez klančine. Potem se začneš boriti s takšnimi ovirami.«

Ko se je s temi ovirami bolj ali manj uspešno spopadel, je začel resno razmišljati, da bi se osamosvojil, da bi se vrnil v Ljubljano, končal študij in si življenje uredil po svoje.

Korak za korakom, cilj za ciljem

Ko se je preselil v Ljubljano, se je odločil, da bo nadaljeval študij. Študij pomorstva je moral opustiti, a priložnosti je bilo veliko. »Ljudje so me skušali usmeriti v ekonomijo in računalništvo, češ da je na tem področju veliko sedečega dela. A to res ni bilo zame.« V šoli ga je, kot pravi, poleg športa zanima zgodovina. In ker mu je novo življenje ponudilo veliko možnosti za branje, se je naposled odločil za ta študij. »Čeprav sem vedel, da bo latinščino težko streti, sem se odločil za enopredmetni študij. Pri dvopredmetnem bi se temu predmetu izognil. A sem si rekel: ›Luka, vedno si izbiral bližnjice, tokrat je ne boš‹. In je nisem. A se je na koncu izkazalo, da je bila prav latinščina prevelika prepreka.« Čeprav študija zgodovine ni končal, se je veliko naučil. Ne samo o zgodovini, tudi o sedanjosti. In na krilih preteklosti gradi svojo prihodnost.

Ne želi biti breme. Ne želi živeti od podpore države, družine in prijateljev. Želi delati. Tako se je odločil za poklicno rehabilitacijo, pred njo je bil kot tetraplegik z najvišjo stopnjo invalidnosti nezaposljiv. »Zaradi epidemije se je ves postopek precej zavlekel, a verjamem, da se bom lahko že kmalu samozaposlil,« se veseli novih začetkov. Prakso je že opravil in se s pomočjo Davida Razborška in Barbare Kos kot predavatelj pridružil ekipi Zavoda Vozim. V okviru predavanj in srečanj, ki jih organizira zavod, je svojo zgodbo že delil tudi s celjskimi zaporniki in z mladimi v prevzgojnem domu v Radečah. »Verjamem, da lahko s svojo zgodbo koga usmerim na svetlo stran. Tudi ko se zdi vse povsem črno in brez izhoda, se da. Ni lahko. Treba je res veliko volje in truda. Treba se je naučiti prositi za pomoč, ampak se da. Prav je, da ljudem, ki se znajdejo v navidez brezizhodni situaciji, povemo, da lahko tok življenja obrnejo v svetlejši, prijaznejši jutri.«

Luka je zelo sistematičen človek. Vse cilje si zapiše v tabelo. In tem zapisom tudi sledi. Veliko je že dosegel, a je spisek novih ciljev zelo dolg in se vsakodnevno dopolnjuje. Predvsem želi ponovno opraviti izpit za avto in imeti svoje stanovanje. Trenutno je na čakalni listi za pridobitev neprofitnega stanovanja, prilagojenega invalidom. »Pričakujem, da se bom že konec tega ali v prvi polovici prihodnjega leta lahko vselil v svoje stanovanje. Star sem trideset let in res je čas, da tudi na tem področju naredim korak naprej. Zdaj ko imam že približno leto dni dekle, bi bilo res super, če bi imel tudi svoje stanovanje,« pravi in takoj doda, da se tudi v bivalni enoti zveze paraplegikov zelo dobro počuti. »Tudi s ›cimrom‹ se zelo dobro razumem. Ampak čutim, da je čas za novo avanturo.«

Smrček sreče

Že približno leto Luku življenje lepša in olajšuje tudi kosmatinec Bono, triletni labradorec, izšolan pes pomočnik. »Z Bonom se odlično ujameva in dopolnjujeva. Je živahen in občasno nagajiv, bi rekel, da mi je karakterno precej podoben,« pravi Luka, ki je z Bonovo pomočjo lahko šel po več letih prvič sam iz bloka. »Vhodna vrata so težka in sam jih ne morem odpreti. Z Bonovo pomočjo jih lahko. Na kljuko dam posebno pletenico, mu rečem ›odpri‹, on v igri potegne pletenico in s tem odpre vrata.«

Tudi sicer je Bono v Lukovo življenje in v življenje vseh, ki z njim plujejo po tej reki življenja, vnesel veliko vreče in veselja ter dobre energije, ki jo lahko oddajajo le živali.

Športu se ni odrekel

Luka Plavčak je bil pred nesrečo aktiven športnik. Ljubezen do gibanja in tekmovanj v njem ostaja še danes. Ko se je preselil v Ljubljano, se je začel ukvarjati z atletiko, s katero ga je seznanil Janez Hudej. »Gospod Hudej je prišel k meni že v Sočo, da me je malce spodbudil, mi dal vedeti, da ni konec in da obstaja veliko stvari, ki jih še lahko počnem.«

Hudej je Luko povabil na atletsko tekmo, ga seznanil z metom kija in ga tako navdušil, da se je zakopal v treninge. Med letoma 2015 in 2017 je s prijatelji veliko treniral, pri treningih mu je pomagala in ga usmerjala trenerka Živa Cesar in Luka Cmok. Z njeno pomočjo je uspel doseči normo za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Tako je leta 2017 na prvenstvu v Londonu zastopal barve Slovenije. »Tam sem videl, da je tudi šport invalidov lahko na zelo visoki, profesionalni ravni,« se spominja. Pred potjo je moral izbrati, ali naj z njim potuje trenerka ali osebni asistent. Zaradi svojega stanja se je moral odločiti za slednjega in tako je na tekmovališču ostal brez strokovne podpore. »V Sloveniji je v marsikateri panogi šport invalidov še vedno bolj ›hobi liga‹. Gre bolj za to, da so ljudje zadovoljni s tem, da nekaj počnejo, da ne obupajo nad življenjem, kot za resno tekmovanje. V tujini je stvar drugačna.«

To spoznanje mu ni vzelo poguma in motivacije za trening, pravi. Čeprav zadnji dve leti, delno tudi zaradi epidemije, atletike skoraj ne trenira, je prepričan, da se bo na tekmovališče še vrnil.

Trenutno se rekreativno ukvarja z ragbijem, ki mu ga je pred dvema letoma prestavil Aleš Kramolc, ki je igral tudi za avstrijsko reprezentanco. Pri naših severnih sosedih je ta šport precej bolje razvit kot pri nas. Posamezni zanesenjaki so sicer skušali novo športno panogo približati ljudem, pripravili so tudi ekshibicijsko tekmo, a ni bilo pravega navdušenja ne med invalidi ne med sponzorji. Tako fantje občasno igrajo za zabavo. »Z letošnjim šolskim letom sta nam OŠ Miran Jarca Ljubljana in Športno društvo invalid Ljubljana zagotovila prepotreben termin za izvajanje aktivnosti,« pove z zadovoljnim nasmehom.

»Mami mi je vedno govorila: ›Luka, bolj se imej rad. Ne samo življenja, prijateljev, športa. Sebe imej rad.‹ Takrat nisem razumel. Vse do nesreče. Zdaj vem, kaj je želela povedati. Zato, imejte se radi.«

Foto: SHERPA in osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku