Arhiv NTRC

»Leta 2020 sem ustvarila pet odstotkov prometa preteklega leta. Številke same po sebi vse povedo. Na eni strani sem neskončno hvaležna, da sem bila lahko v nastalih razmerah doma z družino, na drugi strani mi je bilo kot lastnici turistične agencije in vodnici, ker sem bila pred tem veliko na poti, zelo težko,« pojasni Urša Sreš, ki ni dolgo sedela križem rok. Čas, ko je turistični vrvež povsem ugasnil, je najprej izkoristila za izobraževanje. Povezala se je s preostalimi turističnimi vodniki, s katerimi je začela voditi na daljavo, kar jim je bilo prej, kot pravi, španska vas. »V prvi vrsti je šlo za promocijske videe, ki nam sicer finančno niso nič prinesli, a smo z njimi ljudi želeli opozoriti, da smo še vedno prisotni.«

Ste za vodenje po Celju?

Nasproti jim je šla Slovenska turistična organizacija, ki jim je tako lani kot letos zagotovila denar za brezplačna vodenja po lokalnem okolju in širše. Urša, ki zadnja leta živi v središču Celja, se je v tem takoj našla. Tako kot še nekaj celjskih vodnikov se je poglobila v knežje mesto in pripravila različne sprehode po njem ter njegovi okolici. Programe je najprej razposlala skupinam, s katerimi je že prej sodelovala, in naletela na zelo dober odziv. Samo letošnjo sezono je s skoraj sedemsto potniki opravila petinštirideset vodenih sprehodov. »Skupine so bile zelo različne, od družin in upokojencev do šolskih skupin. Največkrat sem si v njihovi družbi ogledala mestno središče, Stari grad in Drevesno hišo v mestnem gozdu. Obiskovalci so bili zelo navdušeni tudi nad Almino potjo, ki sem se ji začela bolj posvečati letos,« pravi priznana turistična vodnica, ki se povezuje tudi z Zavodom Celeia Celje. Še povsem svež skupni produkt je Praznuj na Starem gradu Celje, kjer z otroki, starimi od pet do dvanajst let, zavrti časovni stroj več kot šeststo let nazaj, v čas, ko je bil Friderik star ravno toliko kot ti otroci. »Praznovanje izgleda tako, da v gradu skupaj iščemo skriti zaklad, obenem spoznavamo tamkajšnjo zgodovino in se pri tem zabavamo.«

Po diplomi takoj v Brazilijo

Urša Sreš se je s turizmom prvič srečala v turističnem krožku, ki ga je obiskovala v osnovni šoli na Dobrni. Kasneje o turističnih vodah ni veliko razmišljala. Po gimnaziji se je vpisala na študij ekonomije, kjer je bila zelo dejavna v Študentski organizaciji AIESEC, ki združuje študente ekonomije z vsega sveta. Pripravljali so različne dogodke, gostili tuje študente, ki so jim v naših podjetjih poiskali nekajtedensko ali nekajmesečno prakso. »Po študiju sem bila na vrsti sama, da se odpravim na prakso. Teden po tem, ko sem končala študij, sem sedla na letalo in odletela v Brazilijo, kjer sem kmalu po spletu okoliščin našla delo v turistični agenciji, katere lastnica je bila Slovenka. Pol leta sem delala tam in nato še nekaj mesecev potovala naokrog,« se spominja sogovornica, ki je morala, še preden je odpotovala v Brazilijo, zaslužiti za letalsko karto. »Vsem agencijam v naši regiji sem poslala prošnjo za počitniško delo. Odgovorila mi je le takratna agencija Dober dan, današnja Ojla, kjer sem našla delo med poletjem, s čimer sem privarčevala denar, da sem lahko odletela v Južno Ameriko in se nato vrnila v omenjeno agencijo, kjer me je čakala prva ›resna‹ služba.« Ker je šlo za majhno turistično podjetje, v katerem je vsak moral delati vse, se je ogromno naučila, čeprav takrat licence za vodenje turističnih skupin še ni imela. »Napočilo je leto 2000, ko je veliko skupin odpotovalo v Dubrovnik. Logično je bilo – če bom šla v to priljubljeno hrvaško mesto, bom vodila katerega od avtobusov. In tako se je začelo.« Najprej je pridobila licenco za spremljevalko, nato še za turistično vodnico. Ker ji je bilo to delo pisano na kožo, se je odločila, da se mu bo povsem posvetila. S prijateljico sta leta 2004 ustanovili agencijo in po letu zaradi različnih želja odšli vsaka svojo pot. Urša je ostala v agenciji, ki jo vodi od leta 2005. »Takrat sem imela v glavi, da jo, če ne bo šlo, še vedno lahko zaprem. Nekega velikega finančnega kapitala namreč nisem potrebovala Največji vložek je bilo znanje, ki ga nam nihče ne more vzeti.«

Z lastno turistično agencijo

Kot kaže, je bila takratna odločitev pravilna. Danes se ukvarja v prvi vrsti z organizacijo in izvedbo potovanj za zaključene skupine, tudi šolske. »Program prilagodim vsakemu naročniku, zato nimam niti dveh programov enakih. Skupine so se začele vračati. Z nekaterimi sodelujem že petnajst let, kar pomeni, da so zadovoljne. Veseli me, da se jih je letos poleti kar nekaj preusmerilo iz tujine v Slovenijo,« pravi in doda, da je bilo pred epidemijo največ izletov v okoliške dežele, kot so balkanske države, Italija, Avstrija, Nemčija in podobno. Tako kot na drugih področjih lahko tudi na turističnem opazimo določene smernice. »Skoraj vsako leto je v ospredju kaj drugega. Eno leto smo hodili skoraj samo v Italijo, spet naslednje na Poljsko in Slovaško, nekaj časa je bil zelo priljubljen Balkan, potem spet ne več, zdaj je spet nekoliko bolj …« pripoveduje vodnica, ki med zares hvaležnimi turami izpostavlja Dolomite, kjer so ob lepem vremenu pika na i prečudoviti razgledi.

Delo vodnice je seveda zelo stresno, na poti lahko gre namreč narobe marsikatera stvar, a na srečo se ji z večjimi težavami do zdaj ni bilo treba ubadati. Zagotovo tudi zato, ker skupin nikoli ne vodi na pamet, temveč poti skrbno načrtuje na terenu, kamor se odpravi z družino in tako združi prijetno s koristnim. »Na avtobusu se rada pošalim, da naj mi prosim potniki ne pokvarijo mojega povprečja, saj se na mojih izletih ni izgubil še nihče. Trudim se dajati čim bolj jasna navodila. Nikoli ne rečem, da se dobimo pri belem avtobusu, ker je takšnih zagotovo deset. Kjer se razidemo, se tudi dobimo,« v smehu ob koncu še doda Sreševa, ki kljub temu, da se je našla v lokalnem vodenju, nestrpno pričakuje čas, ko se bodo vrnila potovanja, kot smo jih poznali nekoč. »Zagotovo se bo to zgodilo prej ali slej. Ljudje imajo veliko željo, da bi šli naokrog, a povsem enako, kot je bilo pred epidemijo, najverjetneje ne bo več. Če se bodo razmere v turizmu leta 2024 vrnile na raven iz leta 2019, bomo lahko zelo zadovoljni.« Foto: Andraž Purg - GrupA, osebni arhiv