Arhiv NTRC

Lea in Nejc: Spoštovanje do vseh živih bitij

Študenta, Celjanka Lea Plahuta in Braslovčan Nejc Hribernik, sta par že od srednje šole. Takrat še nista dobro poznala ravnanja z živalmi za različne namene. Nejc kljub temu prizna, da ga je Lea spodbudila k preživljanju prostega časa z živalmi, ga pripeljala do spoznanj o različnih problematikah na področju domačih, rejnih in divjih živali ter mu predstavila možnosti ukrepov za pomoč živalim, za kar ji je hvaležen.

Lea pravi, da je ljubezen do živali začutila že kot deklica in želela jim je pomagati. »Zaradi spoštovanja do vseh živih bitij že vrsto let ne jem več živali, po spoznanju krutosti mlečne in jajčne industrije že nekaj časa ne uživam več niti jajc in mleka. Nikoli namreč nisem razumela človekove selektivne ljubezni do živali in vedno sem živela po zlatem pravilu, ki pravi, naj ne delamo drugemu tega, česar ne želimo, da bi drugi delali nam. Zakaj bi to pravilo obveljalo le v mojem odnosu do drugih ljudi in ne tudi do živali?« razmišlja Lea, ki trenutno končuje magistrski študij turizma, pri čemer se s svojo magistrsko nalogo osredotoča na etične razprave o živalih v turizmu, hkrati pa obiskuje izredni izobraževalni program veterinarskega tehnika za odrasle. Svojo kariero namreč vidi v delu z živalmi.

Nejc obiskuje zadnji letnik dodiplomskega študija arhitekture v Mariboru in se pripravlja na podiplomski študij. »Kot otrok nisem nikoli imel domače živali, zato sem vedno rad zahajal k prijatelju, pri katerem so imeli zlatega prinašalca. Vse, kar sem si želel, je, da bi bil v moji bližini takšen, kakršen je, da bi ga lahko opazoval in spoznal njegov značaj. Ljubezen do živali je rasla tudi doma ob gledanju oddaj na National Geographic, ob katerih sem razvil veliko spoštovanje do vseh živih bitij. Velik preskok se je zgodil, ko sva z Leo začela zahajati v Rehabilitacijski center Petra, kjer sem prvič od blizu spoznal nekatere živali in čez čas v njih videl samega sebe. Rad sem v njihovi družbi in zdi se mi, da ta ljubezen izvira iz spoznanja, da smo se po nekakšnem naključju hkrati znašli na tem svetu,« razmišlja Nejc.

Nove mačje hiške

Najprej sta reševala zapuščene mačke, si pri lokalnih društvih sposojala živolovke, jih polovila in jih na stroške občine, v kateri so bile ulovljene, tudi sterilizirala. S finančno podporo društev za živali sta jih veterinarsko oskrbela ter jim poiskala nove domove. Redno sodelujeta tudi na licitacijah različnih društev za pomoč živalim, v trgovini ne gresta praznih rok mimo košar za zbiranje hrane za zapuščene živali ...

Ljubezen do živali ju je pripeljala v Društvo za zaščito konj in ostalih živali Velenje (DZK), kjer delujeta že kar nekaj časa. Društvo, ki ga vodi prizadevna Natalija Nedeljko, rešuje in oskrbuje zavržene in pomoči potrebne živali ter jim išče nove domove. Poleg Rehabilitacijskega centra Petra na Polzeli in Centra za konje s posebnimi potrebami Alisa pri Brniku je lani društvo dobilo še tretjo enoto, Center za rejne živali Pončo v Laškem, ki je namenjen sprejemu inšpekcijsko odvzetih rejnih živali. Za svojo dejavnost potrebuje društvo tako finančna sredstva kot veliko pomoči prostovoljcev. Pri tem sta neutrudljiva Lea in Nejc.

Natalija ju je tako pred časom seznanila z uničenjem hišic za prostoživeče mačke DZLMZ Vojnik. Odločila sta se ukrepati in za mačke narediti nove hišice. »Bližali so se namreč hladni zimski dnevi in misli, da bodo na mrzlem, nisva prenesla.« Material jima je podarila Natalija Nedeljko. Uspela sta izdelati dve hiški, v katerih je prostora za pet mačk. Kmalu po postavitvi sta ju že preizkusili dve mačji obiskovalki in bili očitno zadovoljni z novima zatočiščema.

Kaja in Tadej: Z umetnostjo za pomoč živalim

Kaja Škoflek in Tadej Turnšek sta mlad par in sta pred približno pol leta zaživela skupaj v Šentilju pri Velenju. Povezala ju je tudi ljubezen do živali. Ne le, da jih imata kar nekaj pri hiši, pomagata tudi društvom, ki skrbijo za zavržene živali.

Kaja si je vedno želela, da bi lahko imela tudi v hiši svoje ljubljenčke, a tega ni smela. Šele zdaj ko sta si s Tadejem ustvarila skupen dom, je lahko pripeljala v hišo tudi živali. Družbo jima dela muca, ki sta jo posvojila iz zavetišča, imata še dva morska prašička, hrčka in 60-litrski akvarij z ribicami. »In pajke po kotih ...« v šali dopolni naštevanje Tadej. Končal je gastronomsko šolo in trenutno dela v Gorenju, v prostem času pa že od malega zelo rad riše in slika, a kaj, kot na tem področju žal ni kruha, ugotavlja.

Kaja je kot edino dekle v letniku študentka elektronike v višji šoli v Velenju. Pravi, da je končno našla smer, ki jo res veseli. V času šolanja na daljavo je svojo pomoč kot prostovoljka ponudila zavetiščem in društvom, ki skrbijo za živali. Tako je naletela tudi na DZLMZ iz Vojnika. Na vprašanje, ali potrebujejo koga, so ji odgovorili, da bi bili veseli pomoči v obliki prevoza na veterinarsko postajo, ko bo to potrebno. Kaja je nato napisala prošnjo trgovini Spar v Velenjki, ali bi v trgovini lahko postavili voziček za zbiranje hrane za živali za omenjeno društvo. V Sparu so se strinjali in mesec dni je bil voziček na voljo za odlaganje različnih izdelkov za živali. »Društvu v Vojnik sem sproti odvažala zbran material, ki se ga je nabralo res veliko. V prihodnje bo možnost tovrstnega zbiranja pomoči za DZLMZ na voljo vsak drugi mesec,« je vesela Kaja.

Eden umetnik, drugi elektronik

Ob tem je Tadej prišel na zamisel, da bi društvu podaril katero od svojih slik. To bi lahko društvo ponudilo na licitaciji in tako pridobilo nekaj nujno potrebnih sredstev. Nazadnje je Tadej podaril ne le eno sliko, pač pa dve deli v akrilni tehniki na platno, in odziv ter izkupiček sta bila zelo dobra.

Tadej likovno ustvarja že od osnovnošolskih let, ko ga je navdušila televizijska oddaja na to temo. Kot samouk je najprej risal s svinčnikom, ki ga ima še vedno najraje. Riše portrete in karikature, pred kratkim je odkril še tehniko akrila na platno in tako nastajajo pokrajine kot tudi abstraktne podobe. Veseli se večje predstavitve širši javnosti, ki bo v Galeriji Velenjka, kjer bo 15. junija za dva meseca lahko postavil na ogled približno 25 svojih del.

Slikanje je zanj sprostitev po delu v službi, a v času epidemije, ko je bil doma, se je ustvarjanja lotil tako rekoč vsak dan. Kakšen portret in karikaturo nariše po naročilu, za ostala dela dobi navdih ob različnih priložnostih. »Poskušam slikati v svojem stilu, sicer pa so mi všeč dela različnih mojstrov, od slovenskih impresionistov do sodobnih umetnikov, od Picassa do abstraktnih umetnikov, tudi ustvarjalci tatujev me navdušujejo,« pravi umetnik, ki si želi čim širšo prepoznavnost in na tihem sanja o umetniški poti. »A bom zadovoljen, četudi bom samo sam doma slikal,« pravi, medtem ko bi Kaja rada po koncu študija našla službo, ki bi ji bila v veselje. Posebej jo veseli vezanje elektroomaric, kar je delala v srednji šoli na praksi in na izmenjavi na Portugalskem. »V tem se vidim, a verjetno bo težko dobiti takšno delo. Če ne bom našla ničesar, kar me bo veselilo, bi rada delala z živalmi.«

Foto:  osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku