S Pikijem do spretnosti in znanja
Prva igralnica, namenjena otrokom do tretjega leta Na pragu poletja je v Celju vrata odprla nova in za zdaj edina igralnica, namenjena mlajšim otrokom. Igralnica Piki Baby je prostor, ki je namenjen otrokom do tretjega leta, malčkom, za katere ponavadi zmanjka prostora v večjih igralnicah in na velikih zunanjih igriščih. Ker je gibalni razvoj otroka zelo pomemben že v najzgodnejšem obdobju, sta se zakonca Mikluš odločila, da otrokom in staršem v knežjem mestu omogočita varno in zdravo zabavo.
»Ker se sam, odkar pomnim, ukvarjam s športom, sem želel gibanje karseda hitro približati tudi svoji hčerki. Ugotovil sem, da je v Sloveniji precejšen izziv najti primeren kraj, kjer bi lahko že najmlajši varno raziskovali in krepili motorične ter senzorične sposobnosti. Te so, kot vemo, zelo pomembne za zdrav razvoj vsakega otroka, pridobljene vrline pa nam služijo tudi kasneje v odrasli dobi,« o ideji za postavitev igralnice za najmlajše pove Rok Mikluš, ki kot avtor in glavni kreator bdi nad razvojem igralnice Piki Baby v Celju. Ta bi morala prve goste sicer sprejeti že marca, a je vsem znana situacija otroška druženja nekoliko prestavila. Junija je lahko igralnica, katere naslovni junak je medvedek Piki, vendarle sprejela prve obiskovalce.
Nad možnostjo tovrstne igre niso navdušeni samo otroci, temveč tudi starši, ki so pri igri otrok tudi ves čas prisotni. »Ne gre za varstvo, ampak za igro, ki otroka in starša še bolj poveže,« pove Tjaša Mikluš, ki se zadnje leto intenzivno izobražuje tudi na področju zgodnega funkcionalnega gibalnega razvoja dojenčkov in otrok (baby function movement).
Spodbujanje gibalnih in miselnih procesov
Tovrstna igralnica je v našem prostoru precejšnja novost. Nekaj igralnic v Sloveniji sicer je, a so namenjene predvsem starejšim otrokom, podobno kot večina zunanjih igrišč in javnih igral. »Ko sem skušal hčerko, ki je danes stara štiri leta, peljati na igrišče, kjer bi lahko spoznala in osvojila različne oblike gibanja, se je ponavadi zgodilo, da so na igriščih prevladovali večji otroci, katerih igra je lahko za najmlajše hitro ›predivja‹. Ta igrišča in igrala so namenjen nekoliko večjim otrokom in mlajši otroci se v takšni skupini zelo težko prosto, brezskrbno in predvsem varno igrajo, raziskujejo in urijo,« razlaga Rok Mikluš. In to spoznanje je močno vplivalo na odločitev, da sta z ženo uredila prostor, kjer je poskrbljeno za vse to.
Gibanje je namreč vtisnjeno v človekov genski zapis in je nekaj najbolj naravnega. Da lahko otrok spozna in razvije različne oblike gibanja, je pomembno, da samostojno in prosto raziskuje. In v zato urejeni in opremljeni igralnici to lahko počne. Sočasno z gibalno motoriko otroci na povsem nevsiljiv spoznavajo tudi barve, črke in števila.
Varnost na prvem mestu, a ne pretirana
V zadnjih letih pogosto poslušamo številne strokovnjake s področja razvoja otrok, da starši s tem, ko v imenu varnosti prepričujejo in omejujejo igro, otrokom pravzaprav škodijo. »Včasih smo preplezali ograje, drevesa, ruševine in ni bilo nikjer nobenih zaščit. Ko si prvič padel, je bolelo, naslednjič si bil bolj pozoren. Tako smo precej hitreje osvajali različna gibanja in urili pozornost. Danes je drugače. Varnost in zaščita sta zelo pomembni, a pri tem ne smemo pretiravati. Za varnost moramo poskrbeti tako, da otrok s tem ne omejujemo,« pravi Rok.
»Starši smo nagonsko razvili refleks, da zaščitimo svojega otroka. Pri tem smo šli že tako daleč, da smo postali preveč zaščitniški in otrokom skoraj ničesar več ne dovolimo. Ko pridemo na igrišča, poslušamo samo: ›Pazi, pazi, pazi. In na koncu imamo kužka Pazi‹. Beseda pazi je popolnoma nedefinirana in otrok, ko mu rečemo, naj pazi, ne ve, na kaj mora paziti. Ali naj pazi na to, da mu na glavo ne bo padla opeka, ali na to, da se ne bo ob kaj spotaknil,« starševsko – velikokrat pretirano – skrb slikovito opiše Tjaša. Kot pove, lahko v igralnici starši pridobijo zaupanje sami vase in v otroka – da je otrok sposoben premagovati ovire in da zna pasti. »Otrok se bo med igro namreč naučil, kako pasti in kako padec pravočasno preprečiti. Starši bodo ob tem spoznali, da si otrok, če bo slučajno padel, ne bo nič naredil,« še pravi sogovornica. »Starši se moramo naučiti zaupati otroku. On nagonsko ve, kaj mora narediti. V zgodnjem obdobju ponekod sicer potrebuje nekaj usmeritev in pomoči, a ko mu bomo rešitev pravilno predstavili, bo otrok to zelo hitro doumel,« še pove in opiše primer. »Ko začne otrok kobacati, ga moramo pri pomikanju po stopnicah usmeriti in mu pomagati. Ker bo sam zagotovo skušal najprej z glavo naprej, ga moramo pravilno usmerili in mu pokazali, da mora to narediti vzvratno. V nekaj poskusih bo to dojel.«
|
»Otrok rabi izzive in odrasli mu jih ne smemo preprečevati. Na ta način se bo lahko razvijal. Predvsem motorično. In ko mu bo nekaj uspelo, tudi če ne tako, kot smo si to zamislili mi, bo ob tem izjemno ponosen nase. S tem se gradi njegova samozavest.« |
Foto: Andraž Purg - GrupA
Preberite več v Novem tedniku
