»Iz moje ordinacije so odhajali pomirjeni«
»Da sem lahko opravljal zdravniški poklic skoraj štiri desetletja v istem okolju, je bilo nekaj najboljšega tako za moje bolnike kot tudi zame, saj smo se zelo dobro poznali, si zaupali in se spoštovali. Nikoli niso zapustili ordinacije, ne da bi jim položil roko na ramo in jim zaželel vse dobro,« pravi upokojeni zdravnik Janez Šmid ob obujanju spominov na službovanje v odročnem, a idiličnem naselju Planina pri Sevnici. V tamkajšnji zdravstveni postaji je začel delati pred 55 leti in v njej dočakal upokojitev leta 2007. Veliko medicinskih pripomočkov in sanitetnega materiala, starih več desetletij, hrani v depoju v pritličju svoje stanovanjske hiše v Šentjurju, kjer naju je s fotografom Nikom prijazno sprejel. In s kakšnim žarom je pripovedoval o svojem delu. »Biti zdravnik ni poklic, to je način življenja,« je večkrat poudaril.
Odraščal je v Črnolici v družini petih otrok, med katerimi je bil najmlajši in edini fant. Pravi, de je bila mama zelo sočutna ženska, ki jim je pogosto govorila, kako pomembna je v življenju empatija, da znaš prepoznati stisko ljudi in jim pomagati. Zato ne preseneča, da je vseh pet otrok svoje življenje zapisalo medicini. »No, moja mama je sicer želela, da bi postal duhovnik. Njene želje nisem izpolnil, a sem uresničil svojo – postal sem zdravnik.«
Izvrstni profesorji
Brez štipendije bi mu bil študij medicine v Ljubljani onemogočen, saj mu starša nista mogla plačati stroškov šolanja. »Takratni profesorji na medinski fakulteti so bili izvrstni ljudje, saj so nam poleg strokovnega znanja predali tudi zavedanje o pomenu empatije v odnosu do bolnika. Poudarjali so, da ga treba poslušati in slišati. In to se je globoko zasidralo vame,« se spominja.
Ko so mu po opravljeni diplomi ponudili zaposlitev v zdravstveni postaji na Planini pri Sevnici, ni okleval. In tako je leta 1969 v njej sprejel prve bolnike.
»Sčasoma smo se zelo dobro spoznali. Vedel sem, v kakšnih okoliščinah živijo. Vedno sem si vzel čas za iskren pogovor z njimi, saj sem jim tako lažje postavil pravo diagnozo. V isti družini sem poznal tri, celo štiri generacije, zato sem poznal tudi njihovo genetiko. Za svoje bolnike sem bil vedno dosegljiv. Nekateri so potrebovali le iskren pogovor, da so mi povedali, kaj jih pesti. Potem so od mene odhajali pomirjeni.«
Pogosto je bil prisoten na terenu. Pozimi so bili na Planini pri Sevnici zaradi snežnih zametov velikokrat odrezani od sveta, zato se je pri oskrbi bolnikov moral znajti, kot je vedel in znal. Sodeloval je tudi pri približno tridesetih porodih, ker porodnice niso uspele pravočasno priti v porodnišnico.
Na vrata ordinacije so trkali tudi prebivalci iz okoliških krajev. »Prišli so in prosili, naj jih sprejmem. Nisem imel srca, da bi jih zavrnil. In tako sem sčasoma imel že približno štiri tisoč bolnikov.« (Foto: Nik Jarh)
Portret si boste lahko v celoti prebrali v tiskani izdaji Novega tednika, 28. novembra 2024!
