Pandemija s pridihom »ameriške« akcije
Zdravnik Alojz Ihan, ki približno desetletje živi na Polzeli, je bil v času pandemije kot profesor mikrobiologije neposredno vpet v diagnostiko covida-19 in je kot klinični imunolog sodeloval pri načrtovanju zdravljenja teh bolnikov in preventivnega cepljenja. Ob tem je že od študentskih let strasten pisec. Decembra sta izšli dve njegovi novi knjigi. V romanu Karantena je s pridihom »ameriške« akcije zajel vse odtenke pandemije, medtem ko zbirnik njegovih kolumn Skupinska slika z epidemijo prinaša ponatis kolumn, ki jih je od začetka pandemije vsakih štirinajst dni objavljal v enem osrednjih slovenskih dnevnikov.
»Zbrane kolumne predstavljajo večstransko analizo razvoja bolezni, ki je zaznamovala svet v letih od 2020 do 2022. Obenem zapisi, ki jih naknadno nisem spremenil, kažejo, kako sem se takrat počutil. S pomočjo uvoda, ki sem si ga zamislil kot podatkovni pregled epidemije, lahko bralec presodi, ali sem bil preveč ali premalo paničen v nekem trenutku,« je pojasnil Alojz Ihan, ki mu je Slovenska znanstvena fundacija za pisanje o epidemiji podelila častni naziv komunikator znanosti 2021.
Vsi odtenki pandemije
Konec lanskega leta je prav tako pri založbi Beletrina izšel njegov roman Karantena. Že njegov naslov je zelo zgovoren. Ihan si je za protagonista zgodbe zamislil rentgenologa srednjih let Andreja Kosa, ki želi novo jahto preizkusiti v družbi brata Petra in kolega Egona, ki je sicer epidemiolog za prehladne viruse. Brezskrbne počitnice med valovi se zapletejo, ko na kopnem izbruhne epidemiološka katastrofa. Vsak od prijateljev razmere doživlja drugače, a vsi se začnejo sčasoma zavedati, kaj je v življenju zares pomembno in kaj nas dela človeške.
Z reševanjem stare mame iz doma upokojencev je Ihan v drugi del zgodbe vpletel nekaj »ameriške« akcije. »Med pandemijo so bile velik problem številne smrti v domovih upokojencev, zaradi česar so se svojci oskrbovancev bali, če bodo bližnje pustili v domovih, da jih bodo izpostavili veliki nevarnosti. Nekaj akcijskega pridiha sem tako ustvaril s premeščanjem Andrejeve in Petrove mame iz doma upokojencev. Zakaj reševanje? Bila je dementna in zanjo čez noč nista mogla najti mesta, kamor bi jo lahko rešila oziroma namestila,« razkriva avtor, ki vzporedno z zgodbo opisuje različne karantene od druge svetovne vojne in razgalja slabosti zdravstvenega sistema. Med drugim tudi zdravstvene dobičkarje. »Vlečem veliko vzporednic med izrednimi dogodki, kot sta epidemija in vojna. Gre za katastrofe, ki pridejo nad družbo, in zmešajo pravila. Slednje vedno izkoristi skupina ljudi, ki se na ta račun okoristi in ji nato naknadno rečemo vojni dobičkarji.«
Burni odzivi posameznikov
V času najbolj zaostrenih razmer med pandemijo se z odzivi nekaterih ljudi, ki so se na karanteno burno odzvali in niso sprejeti omejitev, Ihan ni ukvarjal. Kot pravi, je kot mikrobiolog »čepel« v laboratoriju in izvajal diagnostiko. Na njihov dvom v znanost gleda kot na odziv na krizo. »Na to, kar nam popolnoma spremeni življenje, se ljudje odzovemo na različne načine. Nekateri se zapodijo v reševanje tega, drugi se umaknejo, tretji vse skupaj zanikajo. Slednje opažamo tudi pri osebnih krizah, ko ljudje zbolijo. Vsi ti vzorci so v izrednih razmerah pričakovani. V epidemiji se to ne dogaja le posamezniku, temveč množici ljudi, ki se povežejo. Zato ne gre zgolj za osebne stiske, temveč za družbene pojave, ki se dogajajo vsakih nekaj desetletij,« pravi sogovornik in dodaja, da je njegova generacija do zdaj živela v občutku miru in brezskrbnosti kar šestdeset let. »Če se kaj takšnega zgodi na petdeset let, jo je sodobno človeštvo še dobro odneslo. Seveda na drugi strani obstajajo teorije, da je bila epidemija le začetek spirale.«
Bilo mu je dolgčas
S književnostjo se ukvarja že od študija. Prvo pesniško zbirko je izdal leta 1985, po prvem letniku medicine. »Glavni razlog za to je bil dolgčas. Če bi to bilo v današnjem času, je verjetno zaradi prisotnosti družbenih omrežij ne bi, ker bi na njih porabil ves čas,« malo za šalo in malo zares pojasni in doda, da ga v prvi vrsti še danes veseli interakcija med pisanjem in objavljanjem. »Če ne bi bilo objavljanja, verjetno ne bi pisal. Privlači me, da lahko spremljam, kako besedila učinkujejo, ko so objavljena.« Do zdaj je izdal šest knjig poezije, pet romanov, pet esejističnih in dve poljudnoznanstveni knjigi. Za svoje literarno delo je prejel številne nagrade, med njimi Jenkovo, Rožančevo in nagrado Prešernovega sklada. Na vprašanje, kdaj mu ob tako zahtevni službi ostane še čas za tako bogato literarno ustvarjanje, pravi, da je odgovor preprost. »Če ljudje seštejejo, koliko časa preživijo na družbenih omrežjih in ob gledanju takšnih in drugačnih televizijskih vsebin, ugotovijo, da imajo še res ogromno časa.«
Prepričala ga je jasa
Na savinjskem podeželju, kamor se je preselil iz Ljubljane, z družino živi že približno deset let. »Predvsem mi je bila všeč mikrolokacija. Prepričala me je jasa sredi gozda,« kratko in jedrnato pripomni. Da je v romanu predstavil zgodbo treh jadralcev, ni naključje. Tudi sam namreč v prostem času zelo rad jadra. »Ugodno mi je bilo, da sem opisoval stvari, ki jih dobro poznam. Tako mi ni bilo treba brskati po priročnikih in intervjuvati ljudi.«
V mladosti je igral rokomet. Zdaj ga ne več. »Gre za šport, ki je zelo kontakten in obenem vključuje preboje ter skoke, zato je lahko za veterane nevaren. Na obletnici Slovana smo zaigrali nekdanji igralci različnih letnikov. Že v tretji minuti sem si zlomil nogo. V glavi sem še vedno imel, da znam skočiti v šestmetrski prostor, a nisem več vedel, kako moram pasti,« pripoveduje Ihan, ki je rokomet treniral do konca fakultete. Svoje športno in medicinsko znanje je kasneje združil kot vsebinski sodelavec aplikacije za zdrav življenjski slog 24alive, ki jo je zasnovalo žalsko podjetje Mikropis. (Foto: SHERPA)
