»Posegi v populacijo medvedov so neljubi, a nujni«
Ministrstvo za naravne vire in prostor je aprila izdalo odločbo, po kateri je dovoljen odvzem iz narave 230 rjavih medvedov. Upravno sodišče je nato maja z odredbo ustavilo izvajanje odločbe, a za približno 180 medvedov, ki so jih lovci že ustrelili, je bilo prepozno. Ali se tisti medvedi, ki so jih nedavno opazili na našem območju, umikajo zaradi odstrela v svojem osrednjem življenjskem območju pri nas, to so notranjski in kočevski gozdovi, ali so razlogi kje drugje? Dr. Boštjan Pokorny je strokovnjak za področje upravljanja divjadi, sicer dekan in profesor na Fakulteti za varstvo okolja v Velenju, raziskovalec in lovec, zato smo mu med drugim zastavili tudi to vprašanje.
»To zagotovo ni razlog, saj so lovci od nekdaj lovili medveda in uravnavali njegovo številčnost. Na območjih zunaj svojega osrednjega življenjskega prostora je manj pogost, se pa širi zaradi večanja populacije. Več je mladih živali, ki iščejo nov življenjski prostor in se tako pojavljajo tudi v Zasavju, Savinjski dolini, okolici Celja in še marsikje drugje. To je predvsem posledica zamujenih let, ko zaradi nasprotovanj nevladnih organizacij nismo uravnavali njihove številčnosti.«
Na našem območju medvedi doslej niso povzročili večje škode, zbujajo pa strah med ljudmi, saj jih v teh krajih nismo navajeni. Ali se lahko bojimo, da bodo postali naši stalni sostanovalci?
Pomembno je, v kolikšni meri smo na medveda navajeni, kolikšna je naša strpnost do njega in predvsem, kje si ga želimo in kje ne. Območja, kot je širša okolica Celja, so zanj vsaj delno primerno življenjsko okolje, zato prihaja sem, vendar to ni njegov osnovni življenjski prostor. V osrednjem delu Slovenije, npr. na Celjskem, ljudje na medveda nismo navajeni, sicer dogodkov, do katerih prihaja, ne bi tako dramatizirali v javnosti. Teh dogodkov je sicer povsod po Sloveniji vedno več, saj je bilo ugotovljeno, da se težave močno povečujejo, ko je v naravi več kot 700 do 800 medvedov. Ocenjujemo, da jih je trenutno približno od 1.100 do 1.200. Ker jih je vedno več, iščejo nov življenjski prostor oz. se prostorsko širijo. Zanimivo je, da se je po izdani odločbi za odvzem 230 medvedov iz narave oglasil celo predsednik vlade, češ da gre za prevelik oz. morda celo nepotreben poseg v populacijo. A če bi jo hoteli zmanjšati na 800 osebkov, bi morali žal še močneje poseči vanjo oz. bi moral biti odvzem precej večji, kot je prirastek.
Kot je znano, ste že vrsto let vsak na svojem bregu strokovnjaki in lovci ter varuhi živali. Kako to rešiti?
Odločevalec, to je ministrstvo za naravne vire, a tudi strokovnjaki imamo precejšnje težave s komunikacijo s tistim delom javnosti, ki ne razume, da je treba populacije, tudi rjavega medveda, upravljati in posamezne osebke žrtvovati, če želimo vrste dolgoročno ohranjati. Žal se v zadnjih letih vsakokrat po izdani odločbi pojavljajo s strokovnega vidika povsem nesmiselne obtožbe, blokade, odzivi po pravni poti ... Posledično je bil v pretekih letih premajhen (in predvsem prepozen) poseg v populacijo, prirastek je bil vedno večji in zdaj je številka takšna, kot je. Z blokadami se zgodi zgolj to, da je v naslednjih letih potreba po odstrelu še večja in da je nasprotovanj še več. Gre za neke vrste negativno spiralo, ki samo otežuje varstvo vrste. V preteklosti teh težav ni bilo, saj smo populacijo uravnavali daleč od oči javnosti. Sistem varstva in upravljanja rjavega medveda v Sloveniji je bil takrat za zgled drugim evropskih državam, saj smo imeli po eni strani zdravo in zmerno naraščajočo populacijo, sporov pa skoraj ni bilo. A teh časov ni več. Rešitev je, da se tudi celotna evropska politika zave, da se je po več kot 30 letih od sprejema Habitatne direktive (o ohranjanju naravnih okolij ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, op. p.) marsikaj spremenilo in bo treba upoštevati te spremembe. Številčnost medveda (in tudi volka) je namreč v Evropi močno narasla, hkrati so se EU pridružile nove države, ki jih ob sprejemu direktive v EU ni bilo in kjer je ohranjenost velikih zveri povsem drugačna, kot je v zahodni Evropi. Absurdno je, da nam upravljanje in varstvo teh vrst, ki smo jih skozi zgodovino znali ohraniti, zdaj določajo države, ki jim to ni uspelo in nimajo niti primernega življenjskega okolja zanje, saj so ga v preteklosti uničile. Naravovarstveni status medveda (in volka) v EU bo zato treba temeljito prevetriti in oceniti, ali je takšna stroga stopnja varstva zanju še vedno potrebna. Strokovnjaki vemo, da ni in da bi se lahko uvrstila med številne druge vrste, ki so še vedno zavarovane, a z nekoliko nižjo stopnjo, kot so varovani šakal, gams, kuna zlatica …
Ljudje vedno bolj posegamo v življenjski prostor živali, te pa prihajajo v naseljena območja. Ali to pomeni, da se bomo morali sčasoma sprijazniti z medvedi in volkovi ter drugimi divjimi živalmi okoli svojih domov?
Srčno upam, da se ne bo treba sprijazniti s tem, da bo v prav vsako okolje zašla in se tam ustalila sleherna vrsta. Nič ni narobe, če imamo posamezne osebke, na primer rjavega medveda na Pohorju, v Alpah, ali če imamo v teh delih volka. Ne moremo pa imeti teh živali v mestnih in primestnih okoljih Slovenije, kjer prostor ni primeren zanje, vsaj ne, če upoštevamo prisotnost in interese ljudi. Morali se bomo pač začeti pogovarjati o tem, da je človek sam del narave, vrsta, ki ima tudi svoje pravice. Vsaka vrsta tako ali drugače stalno posega v druge, a o tem ne razmišljamo. Tudi človek ima pravico, da deluje kot biološka vrsta, seveda ob zavedanju, da ima ob tem tudi odgovornosti. Drugim vrstam je treba omogočiti dolgoročno preživetje v prostoru, ki je zanje primeren. Tam lahko imajo tudi bolj poudarjeno vlogo.
Foto: osebni arhiv
Več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 15. junija.
