Z majhnimi koraki do velikih življenjskih sprememb
Težave v duševnem zdravju lahko človeka tako ohromijo, da ne vidi več izhoda. Marsikdo, ki bi brez ustrezne pomoči obupal, na novo zaživi v stanovanjski skupini za osebe s težavami v duševnem zdravju, ki deluje pod okriljem Ozare Slovenija, nacionalnega združenja za kakovost življenja. Omenjene stanovanjske skupine po vsej državi zadnja tri leta strokovno vodi socialna delavka Špela Jovan iz Velenja. Izredno je ponosna na vse uporabnike, ki jim je ob strokovni pomoči v svoji zgodbi uspelo obrniti nov list. »Pred časom je k nam prišel gospod, ki je bil zaradi neurejenih družinskih in bivanjskih razmer v zelo slabem psihičnem stanju.V treh letih bivanja v stanovanjski skupini se je postavil na noge, se najprej vključil v program socialne aktivacije, zdaj pa ima redno zaposlitev in samostojno živi v neprofitnem stanovanju. Izjemno je napredoval. Še vedno pa rad pride na obisk v skupino in nas rad tudi pokliče.«
Ozara ima pod svojim okriljem po državi 15 stanovanjskih skupin, v katere je vključenih 64 oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju – gre na primer za depresije, bipolarne motnje, osebnostne motnje, shizofrenije ter za kombinacije duševnih težav in motenj. Takšna stanovanjska enota od leta 2011 deluje tudi v Celju, kjer bivajo štiri osebe. Ta nevladna humanitarna organizacija, ki zagotavlja strokovno pomoč in podporo ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ves čas prejema vloge za sprejem, kar kaže na potrebe po dodatnih stanovanjskih skupnostih. »Želimo si, da bi lahko program širili tudi na Celjskem,« pravi Špela Jovan. In opozarja, da so velike potrebe tudi po stanovanjski skupini za mlade, stare od 18 do 26 let. Osebe v tej starostni skupini, ki zaključijo bivanje v zavodu ali rejniški družini, se namreč včasih ne morejo vrniti domov. Mladi, ki imajo težave v duševnem zdravju in pridružene težave v čustvovanju ali vedenju, pogosto nimajo urejenega bivališča.
Kakšni so sprožilci, da se odrasli z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju odločijo za bivanje v stanovanjski skupini pod okriljem Ozare?
Včasih so razlog neurejene družinske razmere, včasih se uporabniki k nam iz družinskega okolja preselijo, saj si želijo osamosvojitev. Nekateri nimajo urejenih bivanjskih razmer ali ne zmorejo samostojnega življenja. Da jih lahko sprejmemo v stanovanjsko skupino, morajo pridobiti mnenje psihiatra, ki ne sme biti starejše od treh mesecev. Psihiater oceni, ali program zadovolji potrebe posamezne osebe po pomoči. Ljudi v stanovanjsko skupnost pod okriljem Ozare napotijo iz psihiatričnih bolnišnic, centrov za krepitev duševnega zdravja, centrov za socialno delo, napotitev lahko predlaga tudi osebni zdravnik. Včasih se na nas obrnejo svojci, ki iščejo pomoč, ali z nami sama stopi v stik oseba s težavami v duševnem zdravju. Pogoja za vključitev v stanovanjsko skupino sta redno sodelovanje s psihiatrom in redno jemanje terapije.
Kaj duševne težave pomenijo za možnost samostojnega bivanja, prinašajo morda izzive, na katere zdravi ljudje niti ne pomislimo?
Duševne težave lahko posameznika povsem onesposobijo, lahko se zapre v svoj svet, izgubi stik s socialno mrežo. Včasih so razsežnosti duševnih težav tako velike, da si človek ne zna sam pomagati. Ko smo na terenu, vidimo, da so nekateri ljudje v zelo težkem zdravstvenem stanju. Takrat skušamo zgraditi odnos, da nam začnejo zaupati, da upoštevajo napotitve k zdravniku in na psihiatrično obravnavo ter da začnejo sodelovati. Posamezniku skušamo pomagati, kolikor je možno, med drugim mu nudimo psihosocialno pomoč na domu. Če je njegovo zdravstveno stanje takšno, da je že ogrožen, pokličemo zdravniško pomoč in obvestimo center za socialno delo. Slednji lahko na sodišče poda predlog za sprejem na zdravljenje brez privolitve, da oseba dobi ustrezno pomoč.
Omenili ste zaupen odnos. Zakaj je tako pomemben?
Če človek vidi, da nam je mar zanj, lahko vzpostavimo zaupanje. Pristen odnos in sočutje sta ključna, da človek sprejme pomoč. Tudi sodelovanje je nato zelo konstruktivno. Vedno sledimo vsakemu posamezniku, zanj naredimo individualni načrt, upoštevamo njegovo trenutno zdravstveno stanje in njegove želje. Po majhnih korakih osebi pomagamo do tega, da lahko bodisi samostojno živi, se vključi v stanovanjsko skupino ali prihaja k nam v skupine za samopomoč.
Foto: Andraž Purg
»V Celju so čakalne dobe za vključitev v stanovanjsko skupino daljše, saj ni na voljo dovolj neprofitnih stanovanj. Osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju seznanimo, če se katero mesto sprosti drugje po državi. Osebe s Celjskega tako bivajo tudi v drugih krajih po Sloveniji.«
»Prav se mi zdi, da o možnostih pomoči ljudem z duševnimi težavami govorimo čim več. Če se ljudje znajdejo v stiski, tako vedo, da niso sami, zavedajo se, da si lahko najdejo pomoč. Če je tako hudo, da sami ne morejo poiskati pomoči, je prav, da jim pri tem pomagamo organizacije.«
Preberite več v Novem tedniku
