»Hoja me bogati, daje mi svobodo,« odgovarja Valerija Jakop na vprašanje, kaj jo žene, da se tako rada peš poda na pot, čeprav živi v idiličnem okolju nad Novo Cerkvijo. Včasih gre sama, drugič z možem ali s prijateljicami. Ob tem je neverjetna njena pozitivna naravnanost, saj je noben nepredviden zaplet ne spravi v slabo voljo. Že ko se odloči, da bo šla, je prepričana, da ne bo šlo nič narobe. In doslej je bilo res tako, pa naj je hodila pod vznožjem Himalaje, po slavni španski romarski poti Camino ali po slovenski Jakobovi poti. Slednja jo je tako navdušila, da jo predstavlja na potopisnih predavanjih, ki jih je poimenovala Jaz grem. To je namreč stavek, ki ga je pri Jakopovih mogoče najpogosteje slišati, pravi v smehu sogovornica.  

Ljudje se vedno bolj vračamo k naravi in naravnemu – pogosteje preverjamo deklaracije s sestavinami, uporabljenimi v hrani, ki jo kupimo, iščemo oblačila, narejena iz bombaža ali podobnih naravnih materialov, in posegamo po naravni kozmetiki. Da ne smemo pozabiti na svoja stopala, vedno glasneje opozarjajo kineziologi, tudi fizioterapevti; tudi tukaj bi se morali vrniti k naravnemu – bosi hoji. Ker to vendarle v vsakdanjem življenju ni vedno mogoče, naj bi vsaj posegli po primerni obutvi, idealno – bosonogi.