Arhiv NTRC

Da ni pomembno le to, da zna človek nekaj skuhati ali speči, ampak da je bistveno, kakšna živila izbere in kako jih pripravi, je poudarila, ko nas je na hladno februarsko jutro sprejela v prvi ekološko certificirani restavraciji v Sloveniji. Mize so se šibile pod dobrotami, ki so jih gostje okušali za zajtrk. Tam so bili med drugim »prežgana župa«, domača jajca in klobase, zelenjava, domač kruh. Vonj po cimetu in orehih se je širil od pečenih jabolk.

Njena babica je imela gostilno na banovini v Virštanju. Tradicijo so nadaljevale Gretina mama in njene tete. Čeprav je odraščala v družini, kjer se je več generacij ukvarjalo s pripravo hrane, je želela študirati medicino. Življenje jo je vodilo po svoje in jo pripeljalo na posestvo, ki je kot ustvarjeno za pridelovanje številnih dobrot. Ker je Podčetrtek izrazito turistična občina, je tam dobro izhodišče, da člani družine to, kar zraste pri njih in v njihovi neposredni okolici, ponudijo obiskovalcem. »Ko smo se pred začeli ukvarjati s turizmom in z gostinstvom, ni bila navada, da bi po živila odšli v trgovino. Ponuditi lokalno in ekološko hrano že od začetka ni bilo težko. Na kmetiji smo imeli vsega v izobilju.«

Iz vsega izvabiti najbolje

Hrana ima po njenih besedah neizmeren vpliv na naše zdravje. Zato se ji zdi zelo pomembno, da tisto, kar človek pripravi, pripravi najbolje, kar se le da. »Hrana nikoli ni bila moja obsedenost, a sem si jo dovolila raziskovati, tudi zato, da sem razumela, kaj pomeni biti vegetarijanec ali vegan,« je omenila. To, da iz vsake surovine izvabi najboljše, kar je možno, se ji zdi pomemben del skrbi za vso njeno družino, ki je steber dejavnosti podjetja Amon. Tudi obiskovalce, ki prenočijo na posestvu, tja med drugim privabi možnost uživanja kakovostnih ekološko pridelanih živil.

V obdobju, ko sta njena otroka obiskovala osnovno šolo, jo je čudilo, da so na jedilnik zašle uvožene banane. Medtem ko so marsikje v kraju jabolka in slive padali z dreves in bi jih kmetje z veseljem podarili otrokom. »Zakonodaja je bila takrat izjemno toga. Kmet mleka ni mogel prodati neposredno v vrtec. Mleko je moralo iti v mlekarno, kjer so ga predelali in tetrapake nato dostavili v vrtčevsko kuhinjo. Danes je k sreči nekoliko bolje.«

Foto: Andraž Purg

»Pri snovanju kulinarične ponudbe me od nekdaj vodi cilj, da gostom ponudimo čim bolj lokalno pridelana živila. To ni bilo nikoli težko, saj smo na kmetiji vedno imeli vsega v izobilju.«

Preberite več v Novem tedniku