Arhiv NTRC

Vprašam jo, kaj je v otroštvu prebujalo njeno radovednost. »Marsikaj, tudi vesolje je burilo mojo domišljijo. Že kot otrok sem kazala vedoželjnost, še bolj svoj uporniški duh. Bila sem mala upornica! Vedno sem dvomila in iskala pojasnila, raziskovala in iskala drugačne poti do odgovorov.«

Samo da ni dolgčas

Kot edinka je odraščala v družini, v kateri ni nikoli slišala, da nekaj ne zmore zgolj zato, ker je deklica. Starša sta jo spodbujala, da mora v življenju predvsem slediti svojemu srcu. Njen oče je fizik in inženir, dela na področju tehnologije in računalništva. Pri izbiri študija je oklevala, saj so jo navduševale tako arhitektura kot tudi psihologija in matematika. »V šoli sem pri reševanju matematičnih nalog vedno zelo uživala, vendar mi ni bilo jasno, kaj bi z matematičnim znanjem lahko počela kasneje v življenju.« Ko se je odločala za študij, ji je oče svetoval, naj si sebe predstavlja čez deset let in ob kakšnem delu uživa. »Rekla sem mu, da si želim, da mi pri opravljanju poklica ne bi bilo dolgčas, saj ne maram enoličnega dela. Zato mi je svetoval študij računalništva,« še pravi in doda, da je bilo na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani v času njenega študija le peščica študentk. Vesela je, da jih je danes več.

Željni sonca

Študij je bil zanjo zgolj osnova oziroma izhodišče za nadgradnjo znanja, saj inženirstvo in tehnologija ponujata veliko priložnosti za delo. Že zdaj je, kot pravi, na voljo veliko poklicev in v prihodnosti jih bo še več. Po študiju računalništva je končala še študij poslovne informatike. Takrat se ji je ponudila priložnost za šestmesečno študijsko izmenjavo na Švedskem. To je bila zanjo, poudarja, koristna izkušnja, saj je poleg dodatnega strokovnega znanja okrepila samozavest in izboljšala svoje komunikacijske veščine.

Ob vrnitvi v Slovenijo se je zaposlila kot oblikovalka uporabniške izkušnje na področju bančnih aplikacij in se po dveh letih in pol vrnila na Švedsko. Tam je delala v enem od razvojno tehnoloških podjetij, a se je vrnila v Slovenijo: »Poslovna kultura na Švedskem mi je bila zelo všeč, ker delodajalci postavljajo človeka na prvo mesto. Zavedajo se, da je najbolj pomembno, da se zaposleni dobro počutijo, saj so pri delu potem še bolj učinkoviti. Želim, si da bi se tudi v slovenskih podjetjih tega v večji meri zavedali. Sem pa na Švedskem zelo pogrešala sonce in toploto, pogosto je mraz. Ko posije sonček, vsi prekinejo delo in izkoristijo njegove blagodejne učinke. Takrat noben delovni sestanek ni bolj pomemben kot sonce,« doda v smehu.

Raznolikost kolektiva

Že nekaj let je zaposlena v družbi Loftware, ki podjetjem po vsem svetu omogoča, da njihovi izdelki varno prispejo na pravo mesto ob pravem času – bodisi v trgovino, bolnišnico, lekarno ali tovarno. Kot je še pojasnila, razvijajo tehnologijo, ki podpira pot izdelka od začetka do konca dobavne verige. Pred tremi leti je prevzela vodenje ekipe produktnih oblikovalcev. Vprašam jo, kaj po njenem mnenju odlikuje dobrega vodjo. »Menim, da je dober vodja tisti, ki zna sodelavcem dobro predstaviti vizijo razvoja z jasnimi cilji. Svojo ekipo mora znati motivirati za ustvarjanje rešitev za dosego zastavljenih ciljev. Ob tem je zelo pomembno zaupanje,« poudari in doda, da si želi več žensk na vodstvenih položajih. »Ne le spolna, tudi starostna raznolikost je dodana vrednost vsakega delovnega kolektiva. Starejši imajo izkušnje in modrost, mlajši drznost in sveže ideje. Ekipa, sestavljena iz ljudi različnih pogledov in znanj, lahko vedno ustvari več, kot bi vsak posameznik posebej,« doda sogovornica, ki je študirala tudi gestaltovsko terapijo. Pojasni, da gre za izkustveno obliko psihoterapije, ki poudarja osebno odgovornost in se osredotoča na posameznikovo izkušnjo v sedanjem trenutku.

Storilnost – do kod še?

Kritična je do nenehnih teženj po povečani storilnosti, ki jo zaganja trenutni kapitalistični sistem. Umetna inteligenca, ki nam kot vsako orodje prinaša veliko prednosti, a tudi pasti, le še pospešuje delovno storilnost, kar je dobro za sistem, ne pa za človeka. »Naš organizem ni narejen za takšne psihofizične obremenitve. Ob tem nam ostaja vedno manj časa zase, za svoje radosti in veselja. Naš organizem ni ustvarjen za tako velike psihofizične obremenitve. Tudi zato zbolevamo. Skrbi me, ko vidim, da se že mladi soočajo s psihološkimi težavami in tesnobo. Tudi sama sem se pred dvema letoma soočila z izgorelostjo. Ta izkušnja me je prisilila k temeljitemu premisleku, kako naprej.« (Foto: Andraž Purga)

Portret si lahko v celoti preberete v tiskani izdaji Novega tednika, 6. marec 2025!