Predstavili zapuščino krojaškega mojstra Franca Božička
»V lokalnih skupnostih se pogosto skrivajo dragocene zgodbe, ki čakajo, da jih oživimo. Ena takšnih je zapuščina krojaškega mojstra Franca Božička, ki je svojo obrt nadgradil z ustvarjalnostjo, natančnostjo in s spremljanjem razvoja krojaštva.«
Tako so zapisali ob odprtju razstave z naslovom Mojster sloga in elegance – zapuščina krojaškega mojstra Franca Božička, ki so jo v Knjižnici Bistrica ob Sotli odprli zadnji petek v februarju. Z njo so osvetlili delo moža, ki ni prispeval le k temu, da so tudi evropske modne smernice dosegle oddaljen kraj. K njegovemu razvoju je prispeval tudi s pomočjo vpetosti v številna društva in s predanim delom za skupnost.
Franc Božiček se je rodil 28. marca 1908 v Srebrniku. Kot lahko izvemo ob ogledu razstave, je krojaško učno dobo pri očetu, ki je bil prav tako izučen krojač, začel, ko je bil star 14 let. Po treh letih se je izučil za krojaškega pomočnika, kar mu je potrdila zadruga obrtnikov v okraju Kozje. Dodatno znanje je pridobival v večji krojaški delavnici v Trbovljah, kjer se je izpopolnil v umetnosti prikrojevanja in sodobnih tehnikah krojaštva.
Božičkovo bogato zapuščino sta desetletja skrbno ohranjala sin Franc in njegova žena Vesna in prav slednja je dala pobudo za predstavitev njegovega življenja in dela. V hiši, kjer je delal in bival krojaški mojster, je našla veliko starih dokumentov, strokovnih knjig, učbenikov, delavske knjižnice, desetletja po njegovi smrti so ohranjeni tudi njegovi številni krojaški predmeti. Vesna Božiček je celovito raziskala njegovo dediščino. Razstava je nastala pod okriljem Univerze za tretje življenjsko obdobje Bistrica ob Sotli, katere članica je tudi Božičkova.
Od podstrešne izbe do svoje delavnice
Franc Božiček je leta 1931 prijavil obrt krojaštva na naslovu Sv. Peter pod Sv. Gorami. Delavnico je najprej uredil v podstrešnih prostorih, nato jo je leta 1938 preselil v lastno hišo. Med drugo svetovno vojno je bil preseljen v Kozje, kjer je nadaljeval delo krojača. Tik pred koncem vojne so ga Nemci mobilizirali in poslali na fronto, a se je po vojni vrnil domov in nadaljeval svojo obrt.
Novo obdobje njegovega ustvarjalnega dela, ki je pustilo močan pečat v lokalnem okolju, se je začelo leta 1946, ko je vložil prijavo za registracijo krojaške obrti, ki je bila odobrena leto kasneje.
Po besedah Irene Černelč, bibliotekarke in koordinatorke UTŽO Bistrica ob Sotli, so ljudje njegovo delavnico radi obiskovali predvsem zato, ker je veliko pozornosti namenjal izbiri kakovostnega materiala. »Spremljal je razvoj blaga in modne smernice, vse to pa vključeval v svoje delo. V njegovi zapuščini je ogromno modnih listov. Ohranjeni so izvodi časopisa English fashion (Angleška moda, op. a.) ter različnih nemških, francoskih in drugih modnih časopisov, ki so izšli še pred prvo svetovno vojno. Nekaterim časopisom so bili priloženi kroji.«
Domačini, ki so se uveljavili v mestih, so glas o njem ponesli izven lokalne skupnosti. Po oblačila, izdelana po meri, so tako v Bistrico ob Sotli prihajali tudi naročniki iz Zagreba, Maribora in drugih krajev. »Čisto vsak človek si seveda ni mogel privoščiti oblačil Božičkove izdelave. Nekateri domačini so pri njem naročili predvsem kose za posebne priložnosti, poroke, birme, večja praznovanja,« je dejala Černelčeva.
Vsaka stvar na svojem mestu
Njegova delavnica je bila majhna, a skrbno urejena. Vsak kotiček je bil premišljeno organiziran, da je delo potekalo gladko. Imel je tri šivalne stroje – dva za težje materiale in enega za lažje tkanine. Pozneje, že po upokojitvi, si je omislil še električni šivalni stroj Bagat. Pomembno vlogo so imela kakovostna krojaška orodja – ostrih škarij je imel več vrst, saj so vsake služile posebnemu namenu. Kot so zapisali ob razstavi, je skrbno izbiral sukance, gumbe, blago in druge materiale, da bi končni izdelki dosegali najvišjo kakovost (kar je bilo za obdobje pred drugo svetovno vojno in po njej velik izziv).
Njegovi zapisi, ki segajo v leto 1935, pričajo o izjemni natančnosti pri merjenju in krojenju. Vsaka podrobnost je bila pomembna – od izbire materialov do zaključnega likanja, ki je bilo opravljeno s pomočjo posebnih tehnik. V delavnici so šivali predvsem moška oblačila – suknjiče, hlače, plašče – a tudi ženska krila in dvodelne obleke ter otroška oblačila za posebne priložnosti. Pri delu so mu pomagali pomočniki, izučil je veliko šivilj. Del knjige predstavljajo spomini na mojstra. Spomine so strnili potomci njegovih vajencev, tudi njegova nečakinja, ki ga je označila kar kot svojega osebnega krojača. »Izdelal ji je marsikaj, kar si je zamislila. Za tisti čas je bilo to, da je bila oblečena po zadnji modi, nekaj posebnega,« meni Černelčeva.
Foto: Žiga Lah Koštomaj
Preberite več v Novem tedniku
