Vrata odprla v celoti obnovljena Pelikanova hiša
V veži stavbe nas pozdravi Pelikanovo kolo, na steni ob vhodu v fotografsko delavnico je obešen mojstrov klobuk. V sprejemnici za stranke ni ohranjeno le po meri izdelano pohištvo, tam so tudi izvirni stari ceniki, oglasi, posetnice. Med ogledom številnih prostorov, namenjenih izdelavi fotografij, si lahko predstavljamo pravcato manufakturo, kjer so se nekoč vrteli vajenci in pomočniki znanega celjskega fotografa. Sprehodimo se lahko od električnega ateljeja do temnic, kjer so še povsem nedotaknjeni snopi fotografskega papirja … Vstopimo lahko celo v stanovanje, ki je bilo v lasti družine Pelikan skoraj sto let, vse do leta 2016. Kot pravijo v Muzeju novejše zgodovine Celje (MNZC), je obnovljena Fotohiša Pelikan zaradi odlično ohranjenega gradiva in celovitega dediščinskega prikaza, posvečenega fotografiji, edinstvena v evropskem prostoru.
MNZC že vrsto let opozarja na bogato in ustvarjalno življenje ter delo fotografa Josipa Pelikana, ki se je leta 1919 preselil iz Idrije v Celje in v tem mestu ob Savinji odkupil hišo s pripadajočim steklenim fotografskim ateljejem. Atelje, kjer je deloval ta pomemben kronist dogajanja na Celjskem, je kulturni spomenik državnega pomena in je že skoraj tri desetletja pomemben del ponudbe MNZC. Minuli četrtek je muzej namenu predal še obnovljen in muzejsko osmišljen preostali del stavbe, kjer je delala in živela ta znana fotografska družina. Obiskovalci si bodo tako po prvomajskih praznikih lahko ogledali, kakšen je rezultat večletne obnove stavbe, ki jo je po smrti Pelikanove hčere Božene Pelikan od potomcev omenjene družine na pobudo MNZC odkupila Mestna občina Celje.
Iz hiše ni šlo skoraj nič
Muzeji se pogosto soočajo s težavo, da imajo za predstavitev svojih vsebin na voljo premalo gradiva. V primeru priprav na odprtje Fotohiše Pelikan je bilo ravno nasprotno. Ko je MNZC v upravljanje prejel celotno stavbo v Razlagovi ulici 5, so se muzealci znašli pred izzivom, kako smiselno urediti neverjetno kopico izvrstno ohranjenih predmetov. Razlogov, da se tovrstni fotografski dragulji niso znašli v smeteh, je več. Eden ključnih je po besedah direktorja MNZC dr. Tončka Kregarja ta, da je bila hiša ves čas v lasti družine Pelikan. »Če bi prišli novi lastniki, verjetno do teh predmetov ne bi imeli tako skrbnega odnosa. Pomembno je tudi, da so v tej stavbi ves čas ohranjali isto dejavnost – to je bila hiša fotografije. Tudi če so kupili nove naprave, so stare skrbno hranili. Pelikanova hči Božena je s tem, ko ni ničesar zavrgla, ohranjala spomin na svojega očeta.«
Da bi več kot 120 let stara stavba kljub celoviti obnovi kar najbolj pristno prikazovala utrip obdobja, ko je v njej ustvarjal Josip Pelikan, so muzealci ob prevzemu hiše posneli podobo notranjosti. »Zdaj se zdi, kot da smo prostore pospravili. Vse, kar je pomembnega, smo vrnili na svoje mesto, balast smo shranili v depoje. Mislim, da bi bil Pelikan, ki je bil zelo redoljuben gospod, ponosen na nas,« je dejala Urška Todosovska – Šmajdek. Slednja je bila kot sodelavka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije odgovorna konservatorka obnove Fotohiše Pelikan. Zadnje leto je ta fotografinja in umetnostna zgodovinarka del ekipe MNZC, kjer skrbi za oživljanje novega muzejskega kompleksa.
Čeprav so številni izvirni predmeti na ogled na vsakem koraku, je celoten opus, ki je prešel v last MNZC, še mnogo obširnejši. »Verjetno bo za to, da bomo vse gradivo inventarizirali in digitalizirali, potrebno kar življenjsko delo skupine kustosov,« je pojasnil Kregar. Zdaj ko je obnova končana, se po njegovih besedah zdi, kot da atelje še vedno deluje, Pelikan pa je vmes skočil na malico ali krajši sprehod.
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
