Arhiv NTRC

Celoten intervju je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika. V njem tudi o tem, kaj je pomembno za člane družine, kadar svojec umre doma, kakšna spoznanja je sogovornica skozi svoje poslanstvo dobila, kako gleda na mlado generacijo medicinskih sester in bratov. Objavljamo tudi njen kritičen pogled na stanje paliative v zdravstvu. V tiskani izdaji Zimškova odgovori tudi na vprašanje, kaj meni o tem, da v celjski bolnišnici še vedno ni paliativnega oddelka, čeprav so ga vsa leta obljubljala vsa vodstva.

»Če pridemo na svet zaradi ljubezni ter nas pričakajo objemi in ljubezen, zakaj ne bi bili deležni tega tudi ob koncu življenja? Ta zlati grb je priznanje tudi vsem, ki nesebično skrbijo za ohranjanje dostojanstva življenja od prvega vdiha do zadnjega izdiha,« je dejala, ko so ji na slovesnosti ob prazniku občine predali zlati grb. Njeno poslanstvo hospica se je začelo že v celjski bolnišnici, kjer je bila medicinska sestra. Ves čas kariere je čutila željo, da bi oskrbo bolnikov še izboljšala.

»Posebej me je ›nagovorilo‹ spremljanje gospe, ki je bila pri nas na oddelku operirana, imela je rakasto obolenje, potrebovala je tudi kemoterapijo. Med nego sva našli poseben stik, zgradili zaupen odnos. Nato se ji je stanje poslabšalo, saj je bolezen napredovala. Takrat je ležala na sosednjem oddelku, kamor sem jo odšla kot dežurna medicinska sestra večkrat pogledat. Ko sem jo uredila, sem odšla iz sobe in v nekem trenutku obstala pred vrati. Pomislila sem, kako komuniciram z bolniki, saj ne gre samo za pomoč ali nego, bolnik potrebuje več od tega! Nato sem se vpisala na izobraževanje iz komunikacije. A sem spoznala, da ni potrebno strokovno znanje komunikacije, moraš biti samo človek, poslušati bolnika in biti ob njem. Če si prisoten v situaciji, je tako, kot da vesolje pošilja prave besede ob pravem času. Komunikacija se vzpostavi sama od sebe. Nikoli ne bom pozabila te gospe ... Živela je v sosednji ulici bolnišnice, umirala pa je na oddelku. Če bi takrat imela znanje, ki ga imam danes, bi spodbudila svojce, da bi bila gospa več v domačem okolju, spodbudila bi jih, da bi se pogovorili, kaj čutijo in kaj čuti ona. Imam občutek, kot da sem se ji takrat izneverila ...«

Niste! Kaj če je bil njen primer tisti, zaradi katerega ste danes to, kar ste? Toliko ljudem ste pomagali. Gre za tisoč bolnikov in za njihove svojce. Poleg vsega ste vzor drugim, ki vam sledijo.

Morda je to neke vrste tolažba. Če sem pomagala komu, da je lažje prenesel slovo od življenja in svojcev, sem res morda pri ljudeh pustila neko sled.

V bistvu vzpostavljate stik med ljudmi v družinah na način, ki so ga morda nekateri v življenju izgubili. Opažate, da se v družinah premalo pogovarjajo?

V Hospicu samo spodbudimo družino, svojce, da so v podporo bolniku, ko se poslavlja od življenja. Družina je najpomembnejša ves čas. Mi prispevamo le delček, da je pot slovesa za bolnika in svojca lažja. Zato v Hospicu rečemo, da »spremljamo« bolnike. Nismo vodje procesa komunikacije ali slovesa, smo samo ob strani. Včasih se zgodi, da so svojci tisti, ki potrebujejo več pomoči in podpore kot bolniki. Kot prostovoljci poskušamo ustvariti prostor, da komunikacija med svojci »steče«. Bolniki se namreč zavedajo svojega stanja, čeprav se svojci kdaj bojijo pogovarjati, ker menijo, da bo bolnik izgubil upanje. Ampak bolnik točno ve, kaj se mu dogaja, toda želi zaščititi svojce. Zato kdaj človek utihne, svojci se ne pogovarjajo, vprašajo le, ali je bolnik lačen, žejen, in opravijo nego. Kaj ob tem človek doživlja, čuti, se pogosto ne govori. In mi smo tisti, ki pomagamo ta most pogovorov o doživljanju svojcev med njimi zgraditi. Ko je enkrat ta komunikacija vzpostavljena, je prav neverjetno, kakšno olajšanje začutijo ljudje.

Rekli ste, da se svojci bojijo, da bo bolnik izgubil upanje. Ga res? Ali je to le misel svojcev, ki pomaga zakriti strah pred situacijo?

Različno. Ravno zdaj spremljam gospo, ki ima 91 let. Lani so me klicali svojci in dejali, da je babica bolna, da želi umreti in da je izgubila upanje glede življenja. Gre za krasno družino, ki si pomaga, svojci so ves čas ob gospe. Toda ona ni našla nobenega smisla več. Morda so tudi moji tedenskimi obiski pripomogli k temu, da je danes gospa polna življenja. Ko pridem k njej, me pričaka pri vratih, poskuša hoditi že samo z eno berglo. Polna življenja je. Na obisku najprej obdelava politiko, potem mi zaupa svoje bogate življenjske izkušnje, pisala je celo spomine … Neverjetna je. Ne govori več o smrti. Živi vsak dan posebej. In tako je treba. Svojci na splošno pogosto sprašujejo, kako bo, ko bo nastopila smrt. In jim odgovorim, naj ne razmišljajo, kako bo, kajti pomemben je današnji dan. Pomembno je, kakšne odnose imamo in koliko zdravi se počutimo danes.

Na koncu vidimo, da so odnosi najpomembnejši.

Da. Predvsem v primarni družini. Pomembno je, kako se znajo svojci pogovarjati, kako izražajo čustva, torej jezo, žalost, kako in koliko se pogovarjajo o tem, kar čutijo. Mnogi si v družinah že pred boleznijo ne izkazujejo čustev. Ob koncu življenja je pomembno ravno to, kako smo odnose gradili vse življenje. Ves čas mora ob tem biti prisotna tudi pristnost, a ključna je ljubezen, ki jo delimo. Veste, za bolnika je najtežje, če ima občutek, da mu kdo pomoč in podporo nudi zaradi dolžnosti, ker je pač svojec, partner, sin ali hči. Bolnik mora kljub svoji nemoči čutiti, da je vreden te ljubezni.

Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji Novega tednika.