Zakaj upade volja po zadanih zaobljubah, po zastavljenem cilju pa ne?
Prehod v novo leto je bil za marsikoga čas zastavljanja zaobljub. Bolj kot zaobljuba pa je pomemben cilj, ki je lahko začrtan kadarkoli. A če je ta nerealno postavljen in če v človeku ni dovolj notranje spodbude, volja človeka upade v prvih štirinajstih dneh. »Obdobje prvih štirinajstih dni je najtežje, saj možgani ustvarjajo novo navado in nove povezave. Prilagajanje na nove spremembe traja povprečno tri tedne, šele nato je lažje. Ljudje se moramo izprašati, ali je nek čas, ko uvajamo spremembe, res obdobje, ki je pravo za nas. Na spremembe moramo biti namreč pripravljeni, v sebi moramo to pripravljenost tudi začutiti,« pravi psihologinja in logoterapevtka Tanja Peček iz Socio - Večgeneracijskega centra Celje. A ne gre le za cilje in zaobljube, življenje prinaša različne preizkušnje. Tudi težje in navidez nerešljive. Kako se utrditi, da bomo lažje prebrodili tudi težje izzive ali stisko, ki nam bo morda prekrižala življenjsko pot? Odgovor je v smislu, ki ga iščemo vse življenje, v notranji moči. Kdaj smo zaradi razočaranja nehali verjeti v svoje sanje, se sprašuje psihologinja: »Če bi otroci obupali kot odrasli, se ne bi nikoli naučili hoditi, saj bi pri vsakem padcu odnehali ...« (SIMONA ŠOLINIČ, foto: Pixabay)
V tiskani izdaji Novega tednika je objavljena celotna tema, v kateri s psihologinjo govorimo tudi o tem, da pa naključnih dogodkov, ki so lahko veseli ali žalostni, ne moremo načrtovati. Kako tudi težje življenjske preizkušnje bolje prebroditi? V tiskani izdaji časopisa objavljamo tudi zgodbo naše bralke, ki je pred leti spremenila svoj življenjski slog, izgubila odvečno težo, pridobila motivacijo in spremenila svoj pogled na življenje.
»Sprememba pri prehranjevanju, prenehanje pitja alkohola ali kajenja … so oblike vedenja, ob katerih ljudje začutimo tudi manj prijetna čustva. In ta pridejo na površje, če neko navado odstranimo. Zato so priporočljivi načrti, vaje in tehnike, ki pomagajo, da lažje obvladamo te manj prijetne občutke. Pomembno je, ali verjamemo in čutimo, da nam bo sprememba uspela in da bomo zmogli. Tudi zaupanje vase je ključno,« pravi psihologinja in logoterapevtka Tanja Peček iz Socio - Večgeneracijskega centra Celje. Opozarja na pasti odločitev za nenadne spremembe in predvsem na to, da mora človek poleg načrta spremembe osmisliti.
»Bolj kot so načrti povezani s smislom in začuteni v globini in bolj kot je človek v stiku s tem smislom, bolj je notranje motiviran in načrte lažje udejanji. To prinese občutek miru in zadovoljstva, ko je cilj dosežen. Kajti če cilji niso povezani s pristnimi željami, smo razočarani. Pomemben je razmislek, kaj je smisel tega, kar počnemo, in kaj želimo doseči. Začetnik logoterapije Viktor Frankl je izpostavil, da smo ljudje preveč obremenjeni s tem, kaj pričakujemo od prihodnosti. Osredotočeni moramo biti na »zdaj«, na to, kaj življenje pričakuje od nas, kar daje več možnosti ustvarjanja prihodnosti. Morda bi bilo dobro razmisliti o področjih svojega življenja, kje sledimo sebi, kje »živimo sebe« ali udejanjamo tisto, kar želimo. Ali to počnemo, ker nas je strah, da ne zmoremo drugače in zato, ker so generacije pred nami počele enako ali podobno ...
Včasih so pričakovanja velika, a se ne uresničijo. Zakaj je razočaranje takrat večje?
Ker je odvisno od energije, ki jo vložimo v to, da se nekaj uresniči. Če se potrudimo in globoko čutimo ter verjamemo v nekaj, je razočaranje lahko večje, če nam ne uspe. A če uspe, je večje veselje. Torej je smiselno, da se osredotočimo na ta del. Marsikdo je razočaran zaradi preteklih izkušenj. Nekdo o nekih zadevah v preteklosti ni spregovoril, izrazil svojih občutkov in zato si ne zaupa, da bi ponovno poskusil. Zaradi tega zamudimo ogromno lepega v življenju.
Nekateri pravijo, da se je za nekaj »nesmiselno« truditi. Si zastavimo kdaj vprašanje, kaj smisel je?
Smisel vedno obstaja, je v vsakem trenutku življenja. Zgodi se le, da smo kdaj od njega ločeni, kar ne pomeni, da ga ni. Le v nekem trenutku ga ne zaznamo ali počnemo nekaj, kar ni v skladu z nami. To je spodbuda, da bi nekatere stvari počeli drugače, raziskovali ali uredili odnose, saj tudi s tem ustvarimo smisel. Smisel je v doživljanju občutenj, objemu prijatelja, sprehodu, dihanju, dotiku ali uživanju kosila. Smisel doživljamo z akcijo, s kreativnostjo. Tretja stvar je, kakšna stališča imamo do stvari, ki jih ne morejo spremeniti, ali do minljivosti. Verjamem, da je ljudem, ki so globoko v procesu žalovanja, smisel težko videti. Toda morda je na mestu vprašanje, kako povrniti smisel, kje najti podporo, kaj lahko naredimo. Morda pomagamo komu in tudi sebi s tem polepšamo življenje. Smisel je ključna motivacijska sila.
Bi se ob zastavljanju načrtov morali zavedati, kaj daje človeku občutek izpolnjenosti in vrednosti?
Ljudje imamo v sebi vse odgovore, ki jih potrebujemo. Ob vprašanjih, kaj nam je pomembno, kaj želimo, kaj je tisto, kar izhaja iz naših globin, kaj nam sporoča notranji glas, in ob udejanjanju tega je občutek vrednosti in izpolnjenosti drugačen. Eden od »izzivov« Slovencev je, da se včasih ukvarjamo z drugimi in da občutek vrednosti temelji na primerjavah z drugimi. Zato bi bilo dobro preveriti, kako se pogovarjamo s seboj. Vredni smo že, ker živimo, dihamo. Skrb zase tudi ustvarja našo vrednost. Nekdo ne zna biti sam 30 minut in pravilno dihati, si dovoliti biti nežen in prijazen do sebe, kot je do ljudi, ki ji ima rad. Izpolnjenost in vrednost sta povezani z odnosom do sebe, z odločitvijo, katere misli bomo krepili, katere opuščali. Ob tem omenjam prispodobo, ko je poglavar plemena razložil, da sta v vsakem človeku dva volka. Prvi predstavlja vse slabo, drugi vse dobro. Kateri volk bo zmagal, je odvisno od tega, katerega človek hrani.
Govorite o vrednotah? Kakšno vlogo imajo, ko govorimo o naši prihodnosti?
Splošni problem je, da skoraj ne razmišljamo več, niti o tem, kaj bi radi v življenju, saj je veliko motilcev, aplikacij, telefonov in načinov, ki odvračajo pozornost od razmišljanja o čemerkoli, tudi o vrednotah. Veseli me, da vendarle srečujem posameznike ali skupine, ki imajo vizijo, kako svet narediti lepši. Velikokrat slišim tudi, da mladi ne razmišljajo o vrednotah. To ne drži! Njihove vrednote so nekoliko drugačne, toda pri svojem odnosu do ekologije in sveta so močnejši od starejših. Ni nujno slabo, če je vrednota nekoga zaslužek, toda če je to edina vrednota, nastane problem. Šele ob upoštevanju vseh vrednot, ki so v skladu z nami, zmožnostmi in naravo, lahko uživamo. Za to je včasih treba spremeniti prepričanje ali vzorec razmišljanja. Kakršne vrednote imamo, takšen svet ustvarjamo.
Mladi nas torej lahko veliko naučijo?
Rada delam z njimi, so odprti, iskreni in pripravljeni na spremembe. Dovolijo si čutiti, medtem ko smo starejši ujeti v vzorce ali nas je življenje večkrat vrglo na tla in zato težje najdemo upanje. Mladi zelo intenzivno čutijo, kaj se dogaja, kaj v družbi ni dobro, kaj bi moralo biti drugače. Oni bodo spreminjali ta svet, zato morajo ohraniti globok odnos in voljo do življenja. Imajo konkretne in spoštovanja vredne vizije. Naučiti se morajo le, kako biti s seboj in s svojimi čustvi brez obsojanja, kako sprejemati sebe in kako obvladovati manj prijetna čustva. Učenje obvladovanja težjih čustvenih stanj in njihovo izražanje na sprejemljiv način bi morala biti nujno vključena v šolski sistem. Pravzaprav bi se morale tega naučiti vse generacije. Pogosto imajo mladi že vizijo in odgovore ali načine, kako priti do njih, potrebujejo le nekoga, ki jih resnično posluša in sliši ter jim da možnost, da se izrazijo v varnem in sprejemajočem okolju. To je neprecenljivo darilo, ki ga lahko damo otrokom, vnukom, nečakom ...
Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Novega tednika.
