Andraž Purg

»Hvaležen sem, da sem odraščal v Šmartnem ob Paki. Spomnim se prahu, ki se je dvigal za traktorji, obiskov majskih šmarnic in hitenja domov pred televizijski sprejemnik, da ne bi zamudil novega dela priljubljene televizijske nadaljevanke Naša mala klinika. Predvsem je odraščanje v tem okolju zelo zaznamovalo moje občutenje skupnosti, saj smo bili ljudje na vasi zelo povezani,« niza spomine na odraščajoča leta Žiga Deršek, ki se v medijskem svetu dokazuje v številnih vlogah – od voditelja in urednika do producenta, a najbolj ga, kot poudarja, osrečujeta vlogi moža in očeta. Na pogovor je prišel v družbi žene Eve in ljubkega sina Naceta Noela, ki bo sredi decembra upihnil prvo svečko na torti.

Že v osnovnošolskih letih je bil Žiga vsestransko dejaven. »Pel sem v zboru, igral klavir ter vodil raznovrstne dogodke in prireditve v šoli.« Tudi na odrske deske je hitro stopil. Kot četrtošolec je dobil prvo gledališko vlogo v takrat zelo znanem in cenjenem amaterskem Gledališčem pod kozolcem. »Vse te izkušnje v domačem Šmartnem ob Paki so mi dale občutek pripadnosti in so me vedno znova vračale h koreninam, mi dajale moč in krepile mojo identiteto,« poudarja 31-letnik, ki danes z družino živi v okolici Žalca.

Andraž Purg

Druženje s starejšimi

Vedoželjnost je bila nekakšna rdeča nit njegovega odraščajočega obdobja. »Moja narava se je v otroštvu oblikovala predvsem v okviru tistih interesnih področij, na katerih sem čutil ustvarjalni izziv. Morda na zunaj nisem deloval pretirano živahno, a v mojem notranjem svetu misli in občutij je brbotalo,« pojasni.

Najstniška leta so za marsikoga naporna, uporniška, kljubovalna. So bila tudi zanj? »Ne, nisem bil upornik brez razloga. S šolo nisem imel težav, ker sta me starša učila, da moram odgovorno opravljati šolske obveznosti, sicer bom prikrajšan za dejavnosti, ki so me radostile.«

Takrat se je, kot pravi, družil večinoma s starejšimi. »Želel sem, da bi hitreje odrasel. Imel sem občutek, da bom sicer zamudil nekaj zelo pomembnega. Morda sem se nezavedno bal, da bi mi kakšen pomemben trenutek ušel, če bi predolgo užival otroško brezskrbnost.«

Boleče Slavkovo slovo

Zanimalo me je tudi, kdaj in zakaj se je v njem prebudila želja, da bi soustvarjal medijske vsebine? »Že od nekdaj mi je mar za slovenski jezik. Tega bi se v medijih morali v večji meri zavedati. Ni mi vseeno, da so danes pred kamerami in mikrofoni tudi posamezniki, ki nimajo najboljšega odnosa do našega jezika in do tega, kako nekaj povedati. Razmišljal sem, da bi postal profesor slovenščine. V tej vlogi bi bil neizprosen, verjemite,« doda smeje.

Andraž Purg

Ob tem se spomni legendarnega celjskega profesorja francoskega jezika Slavka Deržka, ki je letos preminil. »Slavko je bil brat mojega dedka. Zelo sva bila povezana. Bil je odličen sogovornik. K njemu sem se pogosto zatekel po kakšen nasvet. Pred nekaj meseci je preminil. Njegov odhod me je močno prizadel. To bolečino težko opišem z besedami. Ostala je vrzel, ki je ne bo nihče mogel zapolniti.«

Kuhinjski lonci namesto igrač

Žigova televizijska pot se je začela na regionalni VTV z vodenjem oddaj Dobro jutro in Naj viža. Soustvarjal je tudi radijski progam. Prve izkušnje pred mikrofonom je pridobival na Štajerskem valu, zatem na Radiu Veseljak in Radiu Aktual. Pred leti je sodeloval z medijsko hišo Pro Plus v priljubljenem kuharskem šovu Masterchef Slovenija, v katerem se je prebil v polfinale in med drugim navdušil z rožičevo potico. »V tej oddaji sem spoznal zanimive ljudi in pridobil dragocena kulinarična znanja. Predvsem o tem, kako pripraviti sestavine za jedi in kako razmišljati o ustvarjanju kulinaričnih dobrot.«

Ne preseneča, ko pove, da se je v otroštvu najraje igral z lonci za kuhanje. »Spomnim se, kako mi je babica na tla postavila nekaj loncev. V enega mi je nalila vodo in mešanico iz začimb, jaz pa sem si domišljal, da pripravljam najboljšo juho na svetu.«

Andraž Purg

Šola javnega nastopanja?

Medijski svet mu, kot pravi, ponuja vedno nove izzive. Trenutno opravlja več vlog in vse mu omogočajo, da lahko izraža ustvarjalnost v različnih medijskih formatih. »Osrečuje me zaupanje sodelavcev. Uživam, ko sem popolnoma osredotočen na delo. Pozoren sem na malenkosti, ki so nadvse pomembne za kakovosten program. Delo od mene prav tako zahteva dobro organizacijo, natančnost, doslednost in samokritičnost. Tisti, ki ne premore samokritike, ne more napredovati pri delu,« je prepričan.

Žiga si želi, da bi izkušnje in znanje, ki jih je pridobil v šoli radijskega govora ter od številnih mentorjev, lahko delil. »Poigravam se z mislijo, da bi ustanovil svojo šolo javnega nastopanja.«

Voditelj, urednik, producent

Že dlje časa uspešno sodeluje z Radiem Veseljak, na katerem ga v zadnjem obdobju spremljamo kot voditelja in producenta programa ob koncih tedna, sodeluje pa tudi s eno od televizijskih hiš, kjer je voditelj in urednik. »Največje zadoščenje pri delu je, ko prestrezam lepe odzive gledalcev. Zanje ustvarjam oziroma ustvarjamo. Brez njih tudi mene ne bi bilo v medijskem svetu. Ko ti je jasno, kdo je tvoje ciljno občinstvo, je vse lažje,« poudari in doda, želi tudi v prihodnje delati dobro, pošteno in dosledno.

»Včasih jadram v tramontani, včasih v brezvetrju. To je svojevrsten izziv, ki me hkrati izčrpa in napolni,« še poudari simpatičen sogovornik, ki gradi tudi pevsko kariero.

Andraž Purg

Božič bo!

Glasba je prav tako stalnica v njegovem življenju. »Ustrezno izbrana glasba je zame svojevrstna terapija. Pomaga mi pri obujanju spominov na nekatera življenjska obdobja, doživetja, osebe in počutja, ki jih ne želim pozabiti.«

Med poslušalci je na dober odziv naletela njegova skladba Božič bo. »Božič že od nekdaj obožujem. Zahvalim se lahko družini, da mi je božične praznike pričarala takšne, kot naj bi bili – topli, iskreni, mirni in prijazni. Vesel sem, da imam kot ljubiteljski glasbenik skladbo, ki je zaznamovala mojo glasbeno kariero in slovenski glasbeni prostor. Največ nastopov imam v božičnem času, ki je zame najlepši del leta. Upam, da bo letošnji božič bel oziroma zasnežen. Verjamem, da nisem edini.«

Medtem že snuje zamisli za nove skladbe.

Nace Noel

Med pogovorom pogosto pogleduje proti ženi Evi in živahnemu 11-mesečnemu sinu. »Nace Noel je najina največja sreča. Starševstvo nama nalaga nove izzive. Življenje z otrokom je dobilo povsem novo razsežnost. Najin sin ima trenutno vse, kar potrebuje. Ker lahko pogosto delam od doma, veliko časa preživimo skupaj. To je dragocen privilegij,« se zaveda novopečeni očka.

Ob tem poudari, da je zelo pomembno, da ob prihodu otroka z Evo nista zanemarila partnerskega odnosa. »Vedno je treba negovati partnersko ljubezen. Iskreno se imava rada in to si poveva vsak dan. To nama daje moč. Letošnje leto je sicer za naju čustveno zelo težko, saj sva se morala posloviti od nekaterih ljubljenih oseb.«

Oaza dobrega počutja

Žiga je po poklicu diplomirani oblikovalec notranje opreme. Vprašam ga, kako se to odraža v njihovem družinskem domu.

»Dom mora biti oaza dobrega počutja. V našem domu se tudi gostje počutijo prijetno in domače. To nama z Evo zares veliko pomeni. Glede notranje opreme zagovarjam eklektični slog s poudarkom na toplih tonih, kar največji uporabnosti in izkoriščenosti prostora ter zelenju,« pojasni mož in oče, ki zadovoljno življenje gradi na notranjem miru, zdravju in ljubezni. »Za zadovoljno življenje je pomembno tudi, da se človek ukvarja z delom, ki ga zares veseli in izpolnjuje. Delo je potem čisti užitek.«