Pred dnevi je izšla knjiga Leto podgane (Založba Forma 7, Ljubljana), v kateri je Peter Zupanc, naš dolgoletni novinarski sodelavec, popisal svoje doživljanje spopadanja s koronavirusom in spopadanja z boleznijo covid-19 na Kitajskem. Od tam se je smrtonosen virus razširil v začetku minulega leta po vsem planetu in najbolj pretresel svet od konca druge svetovne vojne.
Bralci Novega tednika ste v minulem letu v našem časopisu lahko nekajkrat brali Petrova poročila in vtise o tem, kako v tej mogočni azijski državi poskušajo obvladati virus. V svojih zapisih in razmišljanjih je večkrat primerjal in analiziral načine in učinkovitost spopadanja z virusom na Kitajskem in v Evropi. Ko smo bili pri nas že precej obupani zaradi dolgotrajne karantene in drugih ostrih ukrepov, smo v Petrovih sporočilih o izkušnjah Kitajske, ki je od pozne pomladi že dobro obvladala virus, iskali znanilce upanja, da bomo tudi sami dokončno obvladali virus in preprečili prehude posledice covida-19.
V letu dni se je pri Petru Zupancu nabralo dovolj gradiva za knjigo, ki je zdaj odličen povod še za eno celovito obravnavo dogajanja, ki je pretreslo svet.
Ker se poznava že dolga leta, še preden se je za že več kot desetletje preselil na Kitajsko, sva bila v tem intervjuju seveda na ti.
Peter, kaj te je navdihnilo, da si napisal knjigo o tem, kako si doživljal in preživel covid-19 na Kitajskem, torej še eno v nizu knjig, v katerih predstavljaš svoj pogled na Kitajsko?
Nisem si predstavljal, da bo to postal, kot praviš, niz knjig, v bistvu sem se želel ponovno povsem posvetiti fikciji in esejem. Toda potem je prišel covid-19 in tako zelo izpostavil nesporazume ter napačne predstave, med drugim med državami, da sem kot nekdo, ki že deset let živi na Kitajskem in pozna okolje, dojel kot prednost, da lahko poročam iz prve roke. Delno je šlo preprosto za možnost poročanja, delno tudi za impulzivno jezo in žalost zaradi vseh nesmislov, ki jih preberem ali vidim.
Knjigo si zasnoval kronološko, po mesecih, od pojava koronovirusa do decembra minulega leta, ko je bilo mogoče o covidu-19 na Kitajskem že bolj malo slišati ali skoraj nič več. Zakaj se ti je takšen pristop zdel najprimernejši, ker je morda tudi najboljša dramaturgija dogajanja?
Tovrsten pregled je ponujal možnost kronološko jasnega opisa uveljavljanja ukrepov in potem njihovega sproščanja, normalizacije življenja. Hotel sem praktično uporabnost knjige, kolikor je to možno; obenem sem hotel vsaj do neke mere ohraniti tudi »dnevniškost« knjige, v smislu, da je neke vrste dokument časa.
Ali si sistematično delal zapiske in vodil dnevnik dogajanja po izbruhu koronavirusa na Kitajskem, vedoč, da boš o covidu-19 nekoč napisal knjigo?
Že desetletja pišem dnevnike – doma hranim več kot deset dnevniških zvezkov, več kot deset popotniških beležk in nekaj beležk za kratko zapisovanje pomembnih informacij iz knjig, ki jih berem. Ko sem se v začetku leta 2020 oglašal za Novi tednik, Večer, Pop TV, RTV SLO, sem samodejno začel tudi shranjevati novice, informacije v zvezi s covidom-19. Lahko bi to počel še bolj sistematično, toda bilo je dovolj zajetno in uporabno. Poleg tega sem premogel vrsto komentarjev ali zgodbic kitajskih prijateljev ali znancev iz različnih področij življenja – neke vrste »glasove s Kitajske«.
Zakaj naslov knjige Leto podgane?
Covid-19 je začel razsajati ob začetku leta podgane po kitajskem horoskopu, kar avtomatično pomeni dodatno simboliko, ki jo predvsem Evropejci povezujemo z drugimi epidemijami. Obenem beseda podgana v kitajščini, lao shu, pomeni isto kot miš; vsakdanja kitajščina ne razlikuje med tem dvojim. To je simboliziralo težave v prevajanju ne le odzivov na pandemijo, temveč tudi kako zelo je določena transformacija odvisna od prevoda. In transformacija je bila zelo pomembna beseda v 2020.
Foto: Rossi
Preberite več v Novem tedniku
