Arhiv NTRC

Vse skupaj se je začelo, ko se je dvajsetletnik s prijateljem odločil, da bosta izdelala vsak svojo kitaro. »Začel sem razmišljati o tem in hitro ugotovil, da vsak lahko naredi navadno, leseno kitaro, moja pa mora biti nekaj posebnega, nekaj edinstvenega,« razkrije Jernej Ježovnik, ki je nato povsem na lepem nekega dne s hladno pločevinko piva v roki le dobil idejo. Odločil se je, da bo kitaro izdelal iz sntntnov, majhnih aluminijastih pripravkov na vrhu pločevink, s katerimi pločevinke odpremo. Zavihal je rokave in se lotil njihovega pridobivanja. S prijatelji in z družino jih je zbral približno petsto, za katerimi se je skrivalo dvesto petdeset litrov piva. »Zbirali smo jih občasno na zabavah in druženjih. Ko je prišla ›korona‹, smo seveda ta način morali prekinili in takrat sem se odločil, da bom ubral bližnjico. Iz Pivovarne Union sem dobil odpadne pokrovčke, samo zgornji del pločevinke, in potem smo jih doma z družino odpirali. Predstavljajte si to, odpreš si pivo, a ga nikjer ni, in to ponoviš tisočkrat,« v smehu doda mlad Spodnjesavinjčan, ki pri zbiranju ni bil izbirčen. Kljub vsemu je bil še posebej pozoren na raznobarvne sntntne. »Vedel sem, da jih bo večina srebrnih ali zelenih, zato sem iskal tudi druge barve – zlate, rdeče, modre …, da bi dobil malo bolj barvit in zanimiv videz. Zato sem, če sem v trgovini videl kakšnega nenavadnega, sem hitro kupil pločevinko.«

Ko ponagaja smola

Iz pločevine je oblikoval kalup trupa kitare, v katerega je nato po plasteh vlival epoksi smolo. Med dodajanjem vsake plasti je počakal kakšen dan, da se je delno strdila, in nato nadaljeval vlivanje, s čimer je, kolikor se je le dalo, preprečil nastajanje zračnih mehurčkov. »Zatem je prišlo na vrsto brušenje, veliko brušenja in še več brušenja. Ko je bila kitara lepa in gladka, jo je bilo treba le še »spolirati«, sestaviti vse elemente in zvezati elektroniko.« A brez zapletov ni šlo. Ko je prišel čas, da je kitaro vzel iz kalupa, je opazil nekaj mehurčkov in razpok. Da bi se jih znebil, je po kitari vlil še tanko plast epoksi smole, pri čemer ni dovolj dobro zatesnil roba. »Smola je počasi tekla vse do spodnjega dela kitare, ki se je čez noč zaradi tega prilepila na mizo. Drugi dan, ko sem to ugotovil, je bilo že prepozno, saj se trupa ni dalo več prestaviti. Z očetom nama ni preostalo drugega, kot da sva kitaro odžagala z mize. Na koncu se je na srečo vse dobro izteklo in kitara je bila nepoškodovana. Kaj naj rečem, iz napak se učimo in to je bila res velika lekcija. Ampak dobro, sem se vsaj znebil tistih nekaj mehurčkov in razpok.«

Z imenom in s sobo

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Kitaro je uradno poimenoval Pivocaster. Njeno ime je domiselno izpeljal iz poimenovanja originalne kitare Telecaster, katere obliko je sicer vzel za model. Ne le ime, njegova lepotica, ki jo sicer ljubkovalno imenuje kar Piksna, je pri njem doma v Žalcu dobila celo svojo sobo. »Imam glasbeno sobo, kjer lahko v miru igram in ob tem nikogar ne motim. Kadar ni v uporabi, počiva tam. Ima pa dvojno moč, je lep okras in dobro glasbilo,« prizna Jernej, ki je z njenim zvokom več kot zadovoljen, kljub temu da se ta povsem pričakovano razlikuje od navadnih lesenih kitar, ki jim da poseben ton in barvo prav les. Zamenjati namerava še vrat in magnete, saj ti, kot še dodaja, niso najboljši, ampak vse ob svojem času.

Preberite več v Novem tedniku

Preberite več v Novem tedniku