Je mar država pozabila na brezdomne?
Situacija na področju brezdomnosti se zaskrbljujoče slabša. Na ravni celotne države. Ljudi, ki v nekem trenutku izgubijo dom ali iz različnih razlogov v življenju sami ne zmorejo rešiti svojih bivanjskih težav, je vedno več. Zdi se, da reševanje teh težav še vedno ostaja najbolj na plečih organizacij, ki imajo programe za pomoč brezdomnim, medtem ko si država zatiska oči pred to problematiko. Enako kot številni, ki hodijo mimo brezdomnih, ki si za svoj dom izberejo ulico. V družbi je brezdomstvo še vedno tesno povezano s predsodki ljudi. Če je kdo na ulici, to še ne pomeni, da mu pomoč ni bila ponujena, ampak da je morda ne želi sprejeti. Tu pa se zaplete, opozarjajo strokovnjaki. Zakonodaja je namreč zelo toga, a z majhno spremembo bi lahko država omogočila možnosti, da bi tudi tistim, ki pomoč zavračajo, lahko bolj pomagali. Do takrat strokovni delavci, ki delajo na področju pomoči, jasno sporočajo: delamo na terenu, pristopimo k vsakemu, se z njim pogovarjamo, mu pomoč predstavimo. A odločitev, ali jo bo oseba sprejela ali ne, je – dokler država zakonodaje ne bo spremenila – v njeni domeni. To je treba vedeti, kadar gre nekdo mimo brezdomca, ki leži sredi glavne ulice. Lahko pa bi se ta mimoidoči odločil tudi sam pristopiti k njemu in ga vprašati, ali kaj potrebuje. Takšnih je – roko na srce – malo. Lažje si je zatiskati oči. Kot to pogosto počne država.