Pred dnevom državnosti: "Za demokracijo se je treba boriti brez prestanka"
V naših krajih se začenjajo vrstiti letošnje slovesnosti ob dnevu državnosti. Ena od prvih je bila v občini Šentjur.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Dogodek na Mestnem trgu, ki je sodil pod okrilje Šentjurskega poletja, so med drugim popestrili praporščaki. Slavnostni govornik je bil župan Občine Šentjur mag. Marko Diaci.
Slednji je ob obeleževanju dneva državnosti in ob današnjih razmerah v družbi vzporednice iskal v delih Ivana Cankarja, obeležujemo namreč 150-letnico njegovega rojstva, in Srečka Kosovela, ki je pred stotimi leti rosno mlad zapustil svet.
Kot je poudaril Diaci, bi lahko vnovič predelali socialni čut in politični aktivizem Ivana Cankarja in se poigrali z aktualnostjo njegovih romanov in dram, temeljnih moralnih dilem ter notranjih bojev posameznika. »In se opomnili, kako tragikomično se zgodovina ponavlja in kako leta demokracije niso prinesla čisto nič napredka v politično kulturo. Razklan narod še vedno pridno naseda navideznim ideologijam in novo nastalim strankarskim frakcijam, ki so velikim besedam navkljub znotraj povsem prazne.«
O nizki ravni komunikacije in moralnem razkroju
Opozoril je tudi na nove razsežnosti dna ravni komunikacije. »Včasih so se strastni politični nasprotniki znali vsaj omikano, gosposko in z obilico besednega zaklada dobro dajati med seboj. Dandanes so tovrstni spopadi kvečjemu še tragični, komični pa niti slučajno.«
Diaci je nadaljeval, da je danes naravnost srhljivo brati tudi Srečka Kosovela, ki je bil po njegovih besedah vsaj 100 let pred svojim časom. »Izredno čuteč mladenič je precej dramatično gledal v svet, nič dobrega ni videl v globalni in evropski prihodnosti, njegove pesmi so polne moralnega razkroja, preteče vojne, človeške izprijenosti in mračnih vizij.
Upanje v človekovo pravilno odločitev
Omenil je, kako je Kosovel ne glede na okoliščine polagal upanje v človekovo pravilno odločitev, ravnanje in držo, kar je Diaci ponazoril s pesnikovo Odo na bodočnost.
Poudaril je, da je bil človeški dejavnik prav tako odločilen leta 1990. Ko je bilo ljudstvo enotno in je na plebiscitu izglasovalo velik da za samostojno državo. »In tako je naša Republika Slovenija letos stara že 35 let. Lahko bi rekli, da je še relativno mlada, a počasi vstopa v zgodnja srednja leta. Žal se ji to na zrelosti še ne pozna pretirano, ker nam nekako zmeraj znova uspeva, da gledamo v vse druge smeri, razen v prihodnost,« je povedal šentjurski župan.
Tema, o kateri se ne bomo zedinili
Dodal je, da je preteklost nekaj, o čemer se očitno ne bomo zedinili. Da je to do neke mere normalno za ljudi, ki imajo še živ spomin na tragične medvojne in povojne dogodke, je ocenil. Graditi na tem sodobno politiko sovraštva pa je po njegovem prepričanju čisto nekaj drugega.
»Prav tako na preštevanju na leve in desne. Tako se preštevamo na vsaka štiri leta ali pa še kdaj vmes in rezultati pa so takšni, da se počutimo kot po gledanju dve uri tekme svetovnega nogometnega prvenstva, ko ne pade niti en zadetek in igralci čepijo kot na barikadah pred svojim golom. Gledamo torej v vse smeri, nazaj, levo, desno, samo naprej in v prihodnost pač ne.«
Katere vrednote so skupne vsem?
Med drugim je razmišljal tudi o tem, katere so vrednote, ki so skupne vsem državljanom in odporne na ideološke interpretacije. »Odgovor je težji, kot bi si mislili. Ker smo non stop bombardirani z dilemo, ali in kje si želimo več ali manj države.«
Premišljeval je o ključnih mislih iz pesmi Borisa A. Novaka z naslovom Kaj je državnost? O pokončni drži naše države glede na tektonske premike v zunanji politiki … O odnosih s sosednjimi državami in o odgovornosti za dane besede.
Da tudi prostost in mladost v svetu vse več krvavih vojn nista več nekaj samoumevnega, je opozoril. »Da, Slovenci imamo prostost, svobodo in mir, skrajni čas je, da jih začnemo ceniti. Ker v vse bolj militantno razpoloženem svetu, brezkompromisni vladavini nenasitnega kapitala, ki si bo pot utiral tudi z orožjem in ubijalskimi droni, vse to ni več samoumevno. Pripravljeni moramo biti, da bomo branili ta svoj košček zemlje, pa ne pred puškami, ampak pred paraziti na naravne vire in človečnost. Za Slovenca, katerega slovenstvo je usodno vezano na svojo rodno grudo, bi to morala biti sveta naloga. Naši veterani vojne za Slovenijo to zelo dobro vedo.«
O tem, kdo vse bi si zaslužil muzej
Med drugim je omenil, da je oblikovanje nove države različno vplivalo na različne skupine družbe. »Za zmagovalce tranzicije, ki so nekdanjo družbeno lastnino pretopili v zasebne milijončke, je izkušnja zelo drugačna, kot denimo za tisoče delavcev, ki so ob propadu tovarn ostali brez dela in edinega načina življenja, ki so ga poznali. Mnogi so obubožali, zboleli, izgubili dostojanstvo in smisel. Če kdo, potem si tudi oni zaslužijo svoj muzej.«
Ker po besedah slavnostnega govornika danes marsikaj iz starih časov, dobrih ali slabih, ni več samoumevno, je dejal, da si želi domovine, v kateri je lepo biti mlad, v kateri je znosno biti državljan v aktivni delovni dobi srednjih let in v kateri je biti star ne le preživetje, ampak varnost in dostojanstvo.
Svoj nagovor je zaključil z besedami, da se ne bi smeli prepustiti malodušju, ampak da bi se morali za demokracijo, državnost in domovino po svoji meri boriti brez prestanka. »In ne z orožjem. S silo, ki je mnogo močnejša. Z voljo ljudstva.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
