Dragocenosti pod streho

Lea Komerički Kotnik

6. 1. 2022, 19.20

07. 01. 2022 · 08:15

Deli članek

Navadno radi rečemo, da se pri uresničitvi smelih in velikopoteznih načrtov rado zatakne pri denarju,a se zgodi tudi, da se razhajanja glede izvedbe pokažejo, ko je zanjo že pridobljen denar. Tako je odmevala dolgo pričakovana obnova cerkve sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji, ki je, potem ko je kulturno ministrstvo zanjo namenilo prva dva milijona evrov, že skoraj obstala. Mnenja stroke so bila namreč povsem razdeljena. Tudi v Vojniku je država končno razvezala malho za gradnjo pločnika, na katerega tamkajšnji stanovalci čakajo že pol stoletja, a kaj, ko si je ob tem zamislila še obvoznico. V zgodovino se bodo zapisali tudi projekti, ki so zaradi srčnosti številnih posameznikov povezali skupnost.

Stroka je dolgo opozarjala na nujnost obnove Žičke kartuzije, ki od leta 2015 velja za spomenik državnega pomena. Kljub izjemnemu pomenu za širši evropski prostor je (pre)dolgo čakala na izdatnejša finančna sredstva za obnovo. A ko jih je ob znatni podpori poslanca Zmaga Jelinčiča Plemenitega, ki v tem volilnem okraju tudi nabira glasove, vendarle dobila, se je zataknilo pri tem, kako spomenik zaščititi pred nadaljnjim propadanjem. Nekateri so želeli cerkev pokriti s klasično streho, drugim je bila bolj všeč sodobna izvedba pomične strehe z razglediščem. Časa za prepire in mahanje z materialnimi dokazi je bilo malo, saj je morala konjiška občina kot nosilka projekta in lastnica spomenika denar za obnovo porabiti do konca novembra 2021. Cerkev sv. Janeza Krstnika v Žičah je po 180 letih tako ponovno pod streho. S postavitvijo premične strehe obnova dragocenega sakralnega spomenika še ni končana. Po spremembi proračuna za letos je država za nadaljevanje obnovitvenih del zagotovila dodatnega pol milijona evrov.

Pomanjkanje kadra in človečnosti

Medtem ko so se bolnišnice in številni zdravstveni domovi po Sloveniji ob vseh izzivih ukvarjali še s pomanjkanjem kadra, se je direktor konjiškega doma Dejan Verhovšek lahko pohvalil, da tovrstne krize pri njih (še) ni. Čeprav se je zaradi vseh ukrepov za nekaj mesecev podaljšala gradnja prizidka, so se oktobra v Slovenskih Konjicah veselili tudi 900 kvadratnih metrov novih prostorov, kjer že domujejo fizioterapija, tri ambulante družinske medicine in ginekološka ambulanta. Sočasno so preuredili še ambulanto nujne medicinske pomoči, poskrbeli so tudi za zunanjo ureditev in dodatne parkirne prostore. Naložba je bila vredna 1,65 milijona evrov, pri čemer je milijon evrov prispevalo ministrstvo za zdravje.

S pomanjkanjem zdravstvenega osebja se že vrsto let soočajo tudi v domovih za starejše. Na to glasno in brez dlake na jeziku ves čas opozarja Irena Vozlič Stjepčević, direktorica Lambrechtovega doma Slovenske Konjice. Pri tem poudarja, da človečnosti ne odreja zakon. Da Slovenija nujno potrebuje enotno sistemsko ureditev področja dolgotrajne oskrbe, čivkajo že vrabci na veji. Številne težave, ki jih je država leta pometala pod preprogo, je dokončno razgalila epidemija koronavirusa. V Lambrechtovem domu, kjer so lani obeležili 150 let delovanja, so te negotove čase dobro prešli. Tudi zato, ker imajo zaposlenega malo več kadra, kot ga predpisujejo normativi. Direktorica, ki izhaja iz zdravstvene stroke, se dobro zaveda, da se je zdravstveno stanje stanovalcev v domovih v zadnjem obdobju močno poslabšalo, kar že samo po sebi kliče po dodatnih zaposlitvah. Ob tem ves čas zagovarja načelo in k temu spodbuja vse sodelavce, da se mora znati vsak posameznik, ki dela v zdravstvu ali sociali, postaviti v vlogo tistega, ki ga neguje, in se ob tem zavedati, da smo vsi na tej poti. »Če nam bo dano, bomo tudi mi enkrat stari,« pravi.

Srečni in hvaležni

V začetku leta smo v Novem tedniku pisali o žalostni zgodbi tričlanske družine s Stranic, ki je ganila mnoge. Predvsem je povezala širšo lokalno skupnost. Čeprav so številne organizacije vedele, da živijo oče Slavko, mama Cvetka in njun najstniški sin Jože v izjemno slabih pogojih, se je pri načrtovanju obnove skromnega doma vedno zataknilo pri denarju. Dokler niso v življenje družine posegle članice kluba Lions Konjice Vita. Ob podpori prijateljskih dobrodelnih klubov in številnih dobrih ljudi so v nekaj mesecih zagotovile dovolj denarja za obnovo dotrajane in zaradi požara načete tristo let stare hiše. Skromna in srčna družina se je tako v začetku oktobra vselila v povsem prenovljen dom, ki izžareva povsem drugačno energijo. Srčnost je ostala, prostovoljci so vanj vnesli svežino in upanje. Napol požgana hiša, stranišče »na štrbunk« nekaj deset metrov stran, umivanje v vedru in podobno so danes zgolj še boleč spomin na neke druge čase.

Dravinjska dolina je na sončno septembrsko nedeljo gostoljubno sprejela več kot tisoč srčnih tekačev, ki so sodelovali na eni najbolje organiziranih tekaških prireditev pri nas. Konjiški maraton, katerega najdaljša proga sicer meri 21 kilometrov, vedno postreže z imenitnim dodatnim, predvsem glasbenim programom. Piko na »i« vzdušju dajo vselej navijači ob progi. Letos so se lahko ponovno v večjem številu zbrali tudi v startno-ciljnem prostoru. Organizatorji Konjiškega maratona so že devetič dokazali, da je to res maraton z dušo.

Želeli so pločnik, dobili obvoznico

Krajani, ki živijo ob državni cesti Arclin–Ljubečna, si že leta prizadevajo, da bi jih pristojne službe uslišale in na tem nevarnem odseku zgradile pločnik. Kot kaže, jih je država uslišala, in to ravno v času, ko gradi tudi navezovalno obvozno cesto pri avtocestnem priključku Ljubečna (Celje vzhod). Ne samo da želi država na približno dveh kilometrih problematičnega cestnega odseka zgraditi pločnik, zgradila bi kar dva in cestišče tudi razširila. A kaj, ko je prostora malo, ljudje pa avtomobilov, tovornjakov, pešcev in kolesarjev na domačih dvoriščih ne želijo.

Zatika se tudi pri gradnji kolesarskih poti skozi Vojnik. Država naj bi zgradila približno 20 kilometrov kolesarske poti, ki bo povezala občine Celje, Vojnik in Dobrna. Lastniki zemljišč so bili še sredi lanskega leta odločni: »Za takšen projekt zemlje ne damo.« Čeprav so se s pristojnimi uspeli vsaj srečati in pogovoriti, a ne še tudi dogovoriti.

Koronsko obdobje je očitno dalo zalet Mikovemu prezračevalnemu sistemu. Lastnik in generalni direktor podjetja Mik Franci Pliberšek je tako v obrtni coni že začel graditi novo stavbo, kjer bo prostor za nov razvojni inštitut in proizvodnjo najnovejših prezračevalnih sistemov. Sočasno podjetnik napoveduje gradnjo in ureditev obrtno-poslovne cone ter servisno-poslovnega centra, s čimer naj bi v naslednjih nekaj letih v Vojniku ustvaril do 440 novih delovnih mest. Glede na zapis v občinskem glasilu je Pliberšek tudi že novi lastnik propadajoče stanovanjske stavbe »stara šola«, ki jo je kar nekaj let neuspešno prodajala Družba za upravljanje terjatev bank.

Preberite še ...