Arhiv NTRC

»Če bi odraščal v ZDA ali v drugem manj solidarnem okolju, bi se morda moja zgodba končala drugače. Šel sem skozi obdobja, ko bi me morda kdo označil za zgubo. Jaz pa sem si vedno želel delati, bil sem radoveden in ustvarjalen, zanimalo me je veliko stvari,« pravi sogovornik, v čigar družini so z izjemo očeta sami pravniki. Po končani I. gimnaziji v Celju je tudi Franci izbral izredni študij prava, kjer je vztrajal tri leta. Učenje snovi na pamet mu je predstavljalo velike težave. Njegova mama je opazila, da je nesrečen, in mu omenila možnost triletnega študija na zasebnem multimedijskem inštitutu SAE, ki je med drugim nudil izobraževanje o spletnem oblikovanju in programiranju. Če je pri pravu izgubljal potrpljenje, je v študijskem programu omenjenega multimedijskega inštituta zablestel, bil je najboljši študent v razredu. Všeč mu je bilo, da je lahko pridobljeno znanje takoj prelil v svoje ideje in videl neposreden rezultat.

Čeprav so vam po končanem študiju ponudili mesto predavatelja, vam očitno želja po uresničevanj svojih podjetniških idej ni dala miru.

Na inštitutu SAE sem predaval sedem let. Nadomestil sem mentorja, ki me je najbolj navdušil za ustvarjanje digitalnih vsebin. Vmes sem ustanovil agencijo Proxima za razvoj spletnih in mobilnih aplikacij. Moja naslednja podjetniška zgodba je bila povezana z razvojem pametnega vodiča Nexto, ki ljudem s pomočjo mobilnega telefona omogoča odkrivanje znamenitosti, kot so Ljubljanski grad, Kobilarna Lipica in druge lepe točke po državi. S svojimi podjetniškimi idejami sem prodrl tudi pod okrilje pospeševalnikov v Berlinu in Los Angelesu.

Po vrnitvi v Slovenijo je bilo prelomno pivo s prijateljem.

Žiga, ki izvira iz Zgornje Savinjske doline, je moj dolgoletni prijatelj, z njim sem kot prostovoljec sodeloval v organizaciji Danes je nov dan, ki se ukvarja z razvojem digitalnih rešitev za politično vključenost, transparentnost in nadzor. Ko sva se dobila na pijači, je predlagal, da bi sodelovala pri izdelavi ptičje krmilnice s kamero. Takoj sem zgrabil idejo, saj mi je bila zelo všeč.

Razmišljali ste tudi o tem, kako naravo ljudem približati tako, da bi se kosala z razburljivimi digitalnimi mediji.

V Los Angelesu sem razvijal produkt Loco Adventures. Šlo je za digitalne igre, ki se dogajajo v resničnem svetu. Igrico o čarovniku iz Oza sem na primer umestil v parke. Takrat sem veliko pozornosti namenil temu, kako lahko palice, kamenje in drevesa tekmujejo s sodobnimi mediji. Problematika je precejšnja. Tudi če ob strani pustimo to, da so digitalni mediji v osnovi narejeni zato, da nas zasvojijo, so zelo privlačni. Človek se mora zares odločiti, da bo odložil pametne naprave, da se bo umaknil od razburljivih in privlačnih dražljajev ter da se bo odpravil ven. To je velik izziv, sploh za otroke in mladino.

Ko je Žiga predlagal svojo idejo, je bila to zanj ozka zamisel – izdelati ptičjo hiško s kamero. Meni so v mislih začele švigati še druge ideje. Ptiči so lepe živali pisanih barv, veliko se jih seli po svetu, številni s sabo nosijo lepe zgodbe. Zgodba razvoja ptičje krmilnice s kamero me je še bolj posrkala, ko sva z Žigo ugotovila, da je za takšen izdelek ogromno zanimanja.

Kot glavni trg so se izkazale Združene države Amerike.

Krmljenje ptic je v Združenih državah Amerike drugi najbolj priljubljen konjiček na prostem, takoj za vrtnarjenjem. 70 milijonov Američanov hrani ptice okoli svojega doma. Ta konjiček ljudem na preprost način odpira vrata v naravo. Na tem temelju sem začel graditi zgodbo našega izdelka, ki ni le ptičja krmilnica s kamero, ampak ljudem vsak dan še približa in poenostavi stik z naravo. In res približno od 80 do 90 odstotkov prodaje naše krmilnice ustvarimo v ZDA. Tja se načrtno usmerjamo tudi zato, ker gre za res velik trg.

Je za to, da ljubitelji narave klasično krmilnico nadomestijo s pametno, morda odločilna radovednost? Kdo vse obišče njihov vrt?

Res upam, da po pametni krmilnici posežejo, ker želijo več stika z naravo. V ZDA je v bližini domov marsikje veliko divjine, v številnih predmestjih so srne, veverice, medvedi, oposumi in mnoge druge živali, medtem ko v Evropi tega nismo toliko vajeni. V Sloveniji v krmilnice v naseljih prihaja do deset vrst ptic, prevladujejo siničke, liščki, vrabčki in taščice, opazujemo lahko več različic omenjenih vrst, nato se bera že kmalu konča. V ZDA je divjine bistveno več, ljudje se bolj zavedajo narave, saj je dobesedno na njihovem hišnem pragu. Ljudje, ki radi krmijo ptice, so radovedni, kakšne živali obkrožajo njihov dom, vrste, ki jih vidijo v bližini, bi radi podrobneje poznali.

Foto: Osebni arhiv

»Ljudje so radovedni, zanima jih, kakšne ptice živijo v bližini njihovega doma. A učenje opazovanja ptic je, če nimaš dobrega pomočnika, lahko za marsikoga prevelik zalogaj.«

»Odločitev za podjetniško pot je verjetno povezana tudi z vzgojo in s človekovo osebnostjo. Treba je verjeti vase in včasih biti tudi malo naiven.«

Preberite več v Novem tedniku