Konjičanka Simona Vrečko je "šefica" v Nikaragvi
Z družino se je vrsto let rada potepala po svetu, prepotovala je vse celine, a da bo vodila hostel na drugem koncu sveta, si ni predstavljala niti v sanjah, priznava.
Simona Vrečko z možem Danijem zadnja leta na oddih najraje zahajata v dežele Latinske Amerike. Tudi Nikaragva ju je očarala, zato sta v tej državi predlani v majhnem obmorskem kraju Las Peñitas kupila hostel, ki ga obiskujejo turisti iz vsega sveta. »Mnogi bivanje pri nas podaljšujejo, saj pravijo, da se izvrstno počutijo zaradi izjemno blagodejne energije,« pojasni temperamentna sogovornica, ki bo čez nekaj dni ponovno spakirala kovčke in odletela čez Atlantik, saj se tam začenja vrhunec turistične sezone.
Turizem je Simonina strast. Zato je zelo uživala v družinskih potovanjih. Nanje se je že nekaj mesecev prej začela temeljito pripravljati. »Preučila sem informacije o deželi, v katero smo se odpravljali, in pripravila podroben načrt potovanja. Tako smo lahko videli in doživeli čim več turističnih zanimivosti,« se univerzitetna diplomirana ekonomistka spominja obdobja, ko je potovala z družino. Ker so otroci odrasli, se zadnja leta z možem Danijem po svetu potepata sama. Posebej ljuba jima je živahna Latinska Amerika.
Dežela ju je očarala
Pred tremi leti sta obiskala Kostariko. »To je čudovita država. Tujci so prinesli znanje in kapital, zato se turistično uspešno razvija. Razmišljala sva, da bi kupila kos zemlje in na njej postavila štiri hiške, ki bi jih oddajala turistom. Zato sva med dopustovanjem začela zbirati informacije o cenah nepremičnin in ugotovila, da so astronomsko visoke. Misel o tovrstnem nakupu sva zato opustila,« se spominja Simona. Med vračanjem domov sta se odločila, da bosta naslednje leto obiskala Nikaragvo in Panamo. In v začetku leta 2023 sta ju res.
»Nikaragva naju je očarala s svojo blagodejno energijo, ki jo težko opišem z besedami. To je pristna, lepa dežela, njeni prebivalci so prijazni in ustrežljivi. Ni še turistično razvita, zato so cene nizke. Tudi vrednosti nepremičnin so v primerjavi s Kostariko ali Panamo bistveno nižje,« pojasni. Izvedela sta, da je naprodaj delujoč hostel v obmorski vasici Las Peñitas na zahodni obali Nikaragve. Cena se jima je zdela sprejemljiva, zato sta se povezala s tamkajšnjim nepremičninskim agentom in začela pridobivati podrobnejše informacije o nakupu.
Z roko v roki
Nekaj mesecev kasneje se je Simona s hčerko Saro vrnila v Nikaragvo, kjer se je med drugim srečala z lastnikom tega hostla. Z nepremičninskim agentom in notarko so dorekli vse podrobnosti kupoprodajne pogodbe in 1. julija sta zakonca Vrečko postala lastnika hostla, ki nosi pomenljivo ime Mano a mano (Z roko v roki). V novoustanovljenem podjetju sta zaposlila vse, ki so delali v njem. »Ko vlagaš kapital v tujo državo, sploh v manj razvitem delu sveta, se zavedaš, da tudi tvegaš.«
Prejšnji lastnik hostla ji je predstavil potek in organizacijo dela ter jo seznanil s trinajstimi zaposlenimi, ki so jo zelo lepo sprejeli. »Tako topli so ljudje v Nikaragvi,« poudari.
Pogumno dejanje
Hitro se je morala znajti in poprijeti za delo, ki nima ustaljenega urnika. »Delam od juta do večera. Ni vedno preprosto, a v tem delu uživam. Vedno sem obdana z ljudmi, bodisi z zaposlenimi bodisi z gosti. To mi ugaja, saj sem po naravi odprta in komunikativna. Ko gledam nazaj, menim, da je bilo začeti novo poslovno pot na drugem koncu sveta med neznanimi ljudmi pogumno dejanje. In celo brez znanja španščine,« pove med smejanjem. No, danes je drugače, doda.
Njen mož Dani ji je prepustil vodenje hostla, z njim se posvetuje le ob večjih poslovnih odločitvah. Hostel sta po nakupu delno obnovila in dodatno zaposlila še dva sodelavca. »Odprt je celo leto, najbolj obiskan je od sredine novembra do sredine aprila, to je obdobje visoke turistične sezone. Maja in junija ter septembra in oktobra je gostov manj, ker je takrat v Nikaragvi deževno obdobje. Z obiskom smo zelo zadovoljni, saj smo v glavni turistični sezoni od 85- do 90-odstotno zasedeni. Glavnina naših gostov prihaja iz Evrope, med njimi je največ Nemcev, Slovencev je za zdaj le peščica. A verjamem, da jih bo iz leta v leto več, saj ima Nikaragva še veliko neizkoriščenih priložnosti za turistični razvoj.«
Tudi v viseči mreži
Hostel ima tri skupne spalnice – dve spalnici imata po osem ležišč, tretja jih ima pet. Na voljo so tri zasebne sobe za družine ali pare – v eni od njih sta dve ležišči, v drugi tri postelje in v tretji štiri. »Kadar sva z možem odsotna, oddajava tudi najin apartma za štiri osebe. Zaradi velikega povpraševanja smo pred kratkim uredili še eno sobico, ki sprejme dva turista. Tako lahko v našem hostlu sočasno biva 36 gostov oziroma še dva več, če se odločita, da bosta prenočila v viseči mreži.«
Hostel je v obmorskem manjšem kraju Las Peñitas, ki je oddaljen 20 kilometrov od mesta León, drugega največjega mesta v Nikaragvi. Ponaša se z največja katedralo v Srednji Ameriki.
In cene?
Cene so, poudarja Simona, precej ugodne. »V nizki sezoni nočitev v skupnih spalnicah stane 10 dolarjev, v glavni sezoni 13 dolarjev in za božično-novoletne praznike 14 dolarjev na osebo. V zasebnih sobah so cene nekoliko višje – v njih nočitev za dve osebi stane 40 dolarjev. V sobi za tri se cene gibljejo od 45 (za dva gosta) do 57 dolarjev (če v njej bivajo trije). V sobi za štiri osebe je cena nočitve 45 evrov za dva gosta ter 69 dolarjev za štiri goste. Če v najinem apartmaju za štiri osebe prespita dva turista, plačata 80 evrov, če spijo štirje, plačajo 100 dolarjev. V sobici za dve osebi je cena nočitve 28 dolarjev.«
Zajtrk v ceno nočitve ni vključen. Zanj je treba odšteti približno 5 dolarjev. Ker imajo v hostlu kuhinjo, lahko gostu, če želi, pripravijo tudi kosilo in večerjo. »Kako lepo je slišati, ko pohvalijo našo hrano. Res je okusna. Naše kuharice jo pripravijo z ljubeznijo. Vse jedi pripravljajo sproti, porcije raznovrstnih obrokov so velike. »V naši kuhinji diši po ribah, škampih, testeninah, rižotah, pripravijo tudi piščanca na različne načine, prav tako hamburgerje in še bi lahko naštevala.«
Deskanje z vulkana
Nikaragva je najbolj znana po vulkanih, približno 40 jih je, od tega 14 še delujočih, Med obiskovalci je priljubljeno deskanje z vulkana Cerro Negro po vulkanskem pesku. Za turiste je privlačen tudi vulkan Telica, nanj je organiziran dvodnevni vzpon s prenočevanjem v šotorih. Večina turistov se najprej ustavi v mestu León z bogato kulturno dediščino, zatem poiščejo prijetne kotičke za bivanje ob morju. »V naš hostel prihajajo predvsem po sprostitev. Pravijo, da v tem okolju čutijo zelo prijetno energijo. Mnogi zato podaljšajo bivanje.«
Kot še pravi simpatična Konjičanka, je hostel zgrajen tako, da poveže ljudi. Na sredini je skupni prostor z veliko leseno mizo, ob kateri se družijo in zabavajo.
Od deskanja do meditacije
»Naš hostel je znan po odlični šoli deskanja, v kateri nudimo nekajurne ali večdnevne tečaje, nudimo tudi tečaj joge, ježo s konji ob sončnem zahodu, naši gosti prav tako radi igrajo odbojko, zato organiziramo turnir v odbojki. V bližini je nacionalni park, ki ga je vredno obiskati. Organiziramo izlete na mangrove s čolni ali kajaki po vodnih kanalih do čudovite lagune. Turiste navdušujejo tudi želvice, ki jih spuščajo v morje.
Gostom našega hostla prav tako organiziramo prevoze do turističnih zanimivosti po vsej Nikaragvi, saj smo povezani z lokalnimi prevozniki,« našteva sogovornica in doda, da je vsak dan v hostlu rezerviran za neko skupno dejavnost. Ob ponedeljkih čistijo plažo, ob sredah pripravljajo jedi na žaru na plaži, četrtek je dan za družabne igre, petek za turnir v odbojki, ob nedeljah zvečer gledajo filme.
Božičnica obvezna
V začetku novembra bo Simona ponovno odpotovala v Nikaragvo, da se bodo s sodelavci v hostlu čim bolje pripravili na vrhunec turistične sezone. »Ob sebi imam krasno ekipo delavnih in odgovornih ljudi, ki jim zaupam. Seveda pridejo izzivi, a jih sproti rešujemo. Delujemo kot večja družina,« doda zadovoljno. Vprašam jo, kakšne so njihove plače.
»Gibljejo se od 400 do 450 dolarjev na mesec. To je za njihove razmere dobra plača. Delajo šest dni na teden po osem ur. Ko je sezona na višku in je dela več kot sicer, dobijo plačane vse nadure. Prejmejo tudi božičnico, ki jim zakonsko pripada. Na voljo imajo 30 dni dopusta. Če so v bolniškem staležu, prejmejo 40 odstotkov plače, vendar bolniških odsotnosti ni veliko.«
Kot zanimivost je povedala tudi, da so delavci v Nikaragvi upravičeni do odpravnine, tudi če so odpuščeni iz krivdnih razlogov.
Čaroben sončni zahod
Vodenje hostla ji, kot pravi, nalaga raznovrstne obveznosti ves dan. Zjutraj pregleda rezervacije in ureja najrazličnejše dokumente. Potem se pridruži sodelavkam v kuhinji, kjer preveri, ali kaj potrebujejo. Odpravi se v mesto po nakupih. Rada se druži z gosti, ki ji povedo, kako so zadovoljni z bivanjem pri njih, pripovedujejo ji o vtisih s potovanj in podobno. Ko je v Nikaragvi tudi mož, ji pomaga pri delu.
»Zvečer s koktajlom v roki z možem uživava v čarobno lepem in pomirjujočem sončnem zahodu. Naša dekleta pripravijo raznovrstne koktajle. Najboljši je mojito. Tako menijo tudi gosti,« poudari. In hudomušno doda: »Pridite in se prepričajte.«
Njena popotniška duša medtem že snuje nove popotniške načrte. Z možem bosta letos dopustovala v Gvatemali, lani sta v El Salvadorju. »Na takšnih potepanjih si res odpočijeva in nabereva moči za nove delovne izzive.«
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
