Franco Ezequiel Páez iz Argentine je nov dom našel na Rečici ob Savinji
Franco Ezequiel Páez je zaradi ljubezni zapustil rodno Argentino in si z ženo Evo, ki prihaja iz Zgornje Savinjske doline, novo življenje ustvaril na Rečici ob Savinji.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Ljubezen včasih napiše zgodbe, ki presegajo razdalje, jezike in celo celine. Tako se je začela tudi pot Franca Ezequiela Páeza, ki je zaradi ljubezni zapustil rodno Argentino in si z ženo Evo, ki prihaja iz Zgornje Savinjske doline, novo življenje ustvaril na Rečici ob Savinji. Kot pove, se na življenje v Sloveniji ni bilo težko navaditi. »Z lahkoto sem se privadil na čudovito naravo, mir, občutek varnosti, slovensko kulturo, jezik in tudi na literaturo. Ljudje tukaj so zelo gostoljubni in odprtega srca, a hkrati so tudi veliki kritiki,« v povsem pravilni slovenščini nasmejano pripomni 33-letni glasbenik. Z ženo vzgaja štiri hčerke, glasba pa predstavlja pomemben del njihovega vsakdana. Prav družina mu, pravi, daje občutek domačnosti, zaradi katerega je Slovenija postala njegov dom.
Z ženo Evo sta se spoznala leta 2016 v Nemčiji v sklopu mednarodnega projekta Svetovni mladinski pevski zbor, ki združuje nadarjene mlade pevce z vsega sveta. Franco je bil izbran iz Argentine, Eva iz Slovenije. Med njima je hitro preskočila iskrica, a sta se po mesecu, ko se je projekt končal, vrnila vsak v svojo državo. »Še naprej sva ohranjala stik in se pogovarjala po telefonu ter si dopisovala. Nekajkrat sva se obiskala tudi v svojih državah in se nato odločila, da je čas, da zaživiva skupaj. Nisva namreč več imela denarja za letalske karte,« v smehu pove Franco. Z Evo sta ljubezen dve leti kasneje okronala s poroko v Argentini in nato skupno pot začela v naši državi.
Zakaj sta se z ženo po poroki odločila, da si bosta skupno življenje ustvarila v Sloveniji?
Odločitev je bila preprosta. Žena je bila še študentka, medtem ko sem jaz študij že končal nekaj mesecev pred poroko. Bilo je jasno, da se bom jaz preselil v Slovenijo, saj sem bil iz tega vidika bolj »svoboden.« Ker sem po poklicu glasbenik, prav tako menim, da je v Evropi zame v tej smeri več priložnosti za delo in napredek. Z ženo sva se zato strinjala, da se bova najprej ustalila v Sloveniji in se po njenem študiju odločila, kako naprej.
Najprej sva živela v Nazarjah pri njenih starših, nato sva se preselila v Ljubljano in kasneje v Dobro Polje na Gorenjsko. Tam sem igral orgle za frančiškane v baziliki Marije Pomagaj. Kasneje sem dobil redno službo na Bledu, zato sva se preselila tja. A pred približno letom in pol sva se vrnila v Zgornjo Savinjsko dolino in kupila hišo na Rečici ob Savinji. Tu z družino živimo danes. V tem času so se nama namreč rodile štiri hčerke – María Klara, ki je stara šest let, María Lucía, ki bo stara pet let, María Stella bo stara tri leta in María Aurora, ki je stara eno leto.
V Sloveniji ste si hitro ustvarili novo življenje. Vam je bilo težko zapustiti svojo družino in se preseliti na drugo celino?
Zelo. Ko je človek zaljubljen in se zaradi ljubezni preseli v drugo državo, je ogromno lepih sprememb, a kljub temu mi je bilo zelo težko zapustiti svoj dom in družino. Imam pet sester in brata, zato je bilo v naši družini vedno zelo glasno. Prva tri leta mi je bilo v Sloveniji zato kar malo težko, prav tako mi je bilo nekoliko dolgčas, a sem se potem navadil. Čeprav rad živim v Sloveniji, bom svojo družino vedno pogrešal, saj je nenadomestljiva.
Kako ste se lotili iskanja službe, ko slovenščine še niste povsem obvladali?
Pravzaprav ni bilo tako težko. Čeprav na začetku še nisem znal govoriti povsem slovensko, sem kljub temu začel v šole pošiljati svoj življenjepis. Tako sem dobil službo na Bledu v glasbeni šoli Do Re Mi, ki se tudi ukvarja z otroki z avtizmom. Ko sem klical v šolo, sem imel pripravljeno, kaj bom povedal. Nadaljevanje pogovora je bilo najprej zahtevnejše zaradi omejenega besedišča, vendar smo se z nekaj potrpežljivosti in občasno uporabo angleščine uspeli dogovoriti. Nato sem bil zaposlen v tamkajšnji glasbeni šoli, v kateri sem delal tri leta in v tem času dobro osvojil slovenski jezik.
Slovensko zdaj govorite skoraj brezhibno.
Imel sem »domači« tečaj, saj je bila moja žena zelo stroga učiteljica in me je popravljala tudi pri najmanjših malenkostih. Pogosto se to zgodi, ko se učim kakšno pesem in sem osredotočen na intonacijo, besedilo, ritem in tehniko. Takrat me zelo pogosto popravlja pri izgovorjavi odprtih in zaprtih samoglasnikov, kar me včasih nekoliko spravi v zadrego, vendar sem ji kljub temu zelo hvaležen, saj mi je to zelo pomagalo izboljšati slovenščino. Moja želja je namreč govoriti slovensko čim bolj pravilno, saj je res lep jezik.
Radi prebirate slovensko literaturo?
Zelo. Ko sem prvič bral Cankarja, sem se zjokal. Šele ko se učiš tuj jezik, spoznavaš kulturo in razmišljanje ljudi. Pravzaprav šele takrat resnično spoznaš Slovence. Spomnim se, ko sem pri ženi doma našel Cankarjevo zbirko Črtice in jo začel brati. Zdela se mi je nebeška. Šel sem v sobo k ženi in ji rekel, ali pozna to zbirko, rekla je, da jo, a sem ji kljub temu začel še enkrat brati na glas. Oba sva se zjokala, ker je bilo tako lepo napisano. Ob štirih hčerkah mi zdaj na žalost primanjkuje časa za branje, čeprav si tu in tam zanj še vedno rad vzamem nekaj minut.
Na Rečici ob Savinji z družino živite že približno leto in pol. Kaj vam je najbolj všeč?
Na večino stvari sem se z lahkoto navadil. Največja razlika je mirnost, prav tako varnost. Argentina zadnje čase ni najbolj varna država. Čeprav prihajam iz manjšega mesta, sem moral vedno paziti, kam grem ob kateri uri. Tukaj, sploh v Zgornji Savinjski dolini, teh težav nisem imel nikoli, saj je zelo mirno. Zelo všeč mi je tudi narava, blizu doma imam namreč reko in gozd. Tudi ljudje so zelo gostoljubni. Ne morem verjeti, da nekateri ljudje pravijo, da so Savinjčani »škrti«. Moje izkušnje so namreč povsem drugačne. Kamorkoli pridem, je miza vedno polna dobrot.
Kako vidite oz. doživljate nas, Slovence? Vas je mogoče pri nas kaj presenetilo?
Presenetilo me je, da ste Slovenci zelo »škrti« z besedami. Seveda so izjeme, a velikokrat se mi zdi, da z ljudmi težko dosežem globlji pogovor. Ste tudi veliki kritiki, tako do sebe kot do drugih. V Argentini je med ljudmi prisotnih veliko več besed pohval in spodbude, medtem ko v Sloveniji zaznavam več kritik in negativnih besed. Ko v Sloveniji nekaj narediš, te pogosto najprej opozorijo na tisto, kar ni v redu ali ti manjka. Zdi se mi, da Slovenci v splošnem bolj gledate na to, kaj je narobe, namesto na to, kaj vse je v redu. Gledate torej na prazen del kozarca, namesto na poln, čeprav je po mojem mnenju kozarec v Sloveniji kar poln.
Argentinci pogosto veljate za precej sproščene, odprte in družabne ljudi. Vam ta sproščenost tukaj manjka?
Da, najbolj pogrešam sproščenost ljudi. Zdi se mi, da je v Sloveniji zelo pomembno, kakšen naziv ima oseba. V Argentini je povsem vseeno, kdo si in kaj delaš. Ali si po poklicu profesor na fakulteti ali čistilka, med ljudmi ni nikakršnih razlik. Nazadnje, ko smo bili z družino na obisku v Argentini, sem hčerko pustil na obisku pri svoji sestri. Ko sem prišel po njo, ju ni bilo doma. Delavec na cesti je videl, da nekoga iščem, in mi je ponudil, da me lahko pelje iskat sestro, ker ima avto. In tako me je peljal, ne da bi vedel, kdo sem, in tudi jaz nisem vedel, kdo je on. Če kdo potrebuje pomoč, mu jo tam drugi ponudi. Tega v Sloveniji verjetno ne bi doživel. Tukaj imam občutek, da je zelo pomembno, kdo si, od kod prihajaš in kakšno je tvoje ozadje. In to preprostost najbolj pogrešam, čeprav je v Zgornji Savinjski dolini kar prisotna.
In hrana – ste se že navadili na domače ajdove žgance, na zgornjesavinjski želodec in tudi na različne enolončnice?
Hrana tukaj je odlična. Sploh suhe mesnine v Zgornji Savinjski dolini, ki jih lahko kupiš neposredno pri kmetu. To je velika prednost, saj tega v Argentini ni. Všeč mi je tudi pršut s Primorske, prav tako sem se že navadil na vse vrste enolončnic, ki jih v Sloveniji tako radi jeste. Spomnim se, ko sem prvič obiskal ženine starše in me je tašča želela počastiti, zato mi je pripravila ajdove žgance. Nisem jih mogel jesti, saj v Argentini tega res nismo navajeni in jemo zelo podobno kot Italijani – torej pice, testenine in meso na žaru. Po približno letu tukaj sem se potem že navadil na enolončnice in na vse vrste peciva. Zdaj z veseljem jem tudi ajdove žgance s kislim mlekom. Tukajšnja kulinarika je resnično krasna in zelo raznolika.
Argentina se v zadnjih letih sooča s številnimi gospodarskimi izzivi, predvsem z visoko stopnjo inflacije. Kako sami vidite razlike v življenjskem standardu med Argentino in Slovenijo?
Osnovna razlika je, da v Sloveniji, če si zdrav in se znajdeš, ni zelo težko najti dela. Morda si ne boš mogel kupiti hiše, a lahko povsem dobro živiš, tudi če najameš manjše stanovanje ter si občasno privoščiš tudi kakšen teden počitnic. Tisti, ki išče delo, ga tukaj lahko najde, in tisti, ki je iznajdljiv, lahko napreduje. Zadeva, ki jo v Sloveniji težko razumem, je, da ima veliko ljudi veliko talentov in sposobnosti, vendar se namesto za lasten podjetniški korak pogosto odločijo za udobje in stabilnost nizke plače.
Menim, da bi se marsikomu veliko bolje izšlo, če bi izstopil iz »cone« udobja in začel nekaj ustvarjati sam, namesto da dela za minimalno plačilo. To me preseneča tudi zato, ker vidim, da se v Sloveniji obrača veliko denarja in da imajo ljudje pogosto več, kot potrebujejo zgolj za preživetje, zato obstaja veliko priložnosti za uspešne podjetniške pobude. Možnosti za delo tukaj je zelo veliko, a treba jih je videti. Mogoče sam to občutim še toliko bolj, ker sem v Slovenijo prišel kot tujec, nihče me ni poznal in sem se moral sam znajti.
V Argentini je trg dela veliko zahtevnejši. Ker je v njej šestdeset let vladal socializem, je še danes ogromno korupcije, tudi inflacija je izredno visoka. Če dam primer: leta 2018, ko sva se z ženo poročila, je bil evro približno 80 argentinskih pesov, danes je evro že skoraj 1.700 argentinskih pesov. Ekonomija tam je zelo nepredvidljiva. Že to, da so v trgovinah v Sloveniji natisnjene cene, je bilo zame novo. V argentinskih trgovinah so namreč vsak dan drugačne cene, denarja ni.
To se verjetno tam odraža tudi v vsakdanjem življenju.
Res je. Ljudje vsak dan gledajo na to, kaj bodo tisti dan jedli in oblekli. Živijo iz dneva v dan, saj je težko zaslužiti denar. V Sloveniji je veliko poklicev, od katerih v Argentini ne moreš živeti. Sem glasbenik, igram tudi na prireditvah, dogodkih, pogrebih, porokah … Od tega lahko tukaj živim. V Argentini je manj pogosto, da bi kdo za zabavo plačal ansambel ali pevca, saj je na splošno na voljo manj denarja. Pogosteje se zato odločijo za didžeja ali glasbo preprosto predvajajo na zvočnikih. Zato je tam težje ustvarjati, uspeti in tudi napredovati.
Omenili ste glasbo, ki vas spremlja že od majhnih nog. V Argentini ste se izšolali tudi za pianista in dirigenta. Kako se argentinska glasbena tradicija razlikuje od slovenske?
V Evropi je prisotne veliko več glasbene in umetniške tradicije kot v Argentini. Tudi v Buenos Airesu in Mendozi, v kateri sem študiral, je veliko dobrih šol na visoki ravni, a ni prisotne toliko raznolikosti, ki bi ponujala več možnosti za delo. V Evropi, ki je znana po večstoletnem glasbenem razvoju, je ogromno sestavov, zborov, orkestrov in oper. Blizu sta tudi Avstrija in Italija. Ker je več priložnosti, je hkrati tudi več konkurence, a menim, da gre – sploh če znaš delati različne stvari. V Sloveniji je na primer tudi ogromno glasbenih šol in učitelji v njih so zelo iskani. Zelo obiskane so tudi zasebne šole, v katerih so ljudje za ure glasbenega pouka pripravljeni plačati še več, kot bi plačali v javnih glasbenih šolah.
Ali tudi vaše hčere kažejo zanimanje za glasbo?
Zelo. Doma imam manjši studio in z najstarejšo hčerko skupaj vsak dan igrava klavir. Ker žena igra violino, imajo tudi hčerke doma svojo majhno violino. Skupaj vsak dan igramo na inštrumente, pojemo in plešemo. Glasba je pri nas prisotna ves dan. Tudi zvečer vedno skupaj kaj zapojemo, prav tako med pripravo na kosilo. Hčerke se z glasbo pravzaprav igrajo. Z ženo nama to predstavlja veliko vrednoto, ki jo je vredno ohranjati.
Ker oba pojeva in igrava inštrumente, bi bilo škoda, če svojega znanja in ljubezni do glasbe ne bi predala naprej. A hčerk v to ne siliva. Ne rečeva jim, da moramo imeti pouk klavirja, ampak le, da gremo za nekaj minut igrat klavir. Starejša hči kaže zelo veliko zanimanje za igranje klavirja in ima veliko voljo do vaje. Če bi imel več časa, da bi bil z njo in ji omogočil igranje, bi z veseljem igrala tudi več ur na dan. Doma imam prav tako izposojeno harmoniko, na katero sem se naučil nekaj zaigrati. Ker je glasba pri nas vseprisotna, jo hčerke vsrkavajo vase in jo imajo zelo rade.
Negujete torej tudi slovensko glasbeno tradicijo.
Da, negujem tudi slovensko glasbeno tradicijo. A imam občutek, da se v Sloveniji nekatere tradicije počasi izgubljajo. To opažam tako pri jeziku kot pri glasbi. V Ljubljani na primer mladi pogosto govorijo več angleško kot slovensko. Tudi v slovenski tradicionalni glasbi se mi zdi, da je danes manj globine. Veliko je poudarka na zunanjem videzu, na »make-upu« in tehničnih popravkih, manj na vsebini. Pogrešam stvari, ki so trajnejše in imajo večjo vrednost. Podobno vidim tudi pri rokodelstvu, čebelarstvu in drugih tradicionalnih dejavnostih. Včasih se mi zdi, da kultura hitre porabe, ki ji sam rečem »hofer kultura«, izrinja bogastvo, ki ga Slovenija že ima. To je nekaj, kar me skrbi in o čemer pogosto razmišljam.
Z lokalnim okoljem ste že povsem prepleteni. Lahko rečete, da je Rečica ob Savinji danes vaš resnični dom – se tukaj počutite lepo sprejeti?
Da. Tukaj se imam zelo lepo in tu se vidim tudi čez štirideset, petdeset let. Sploh v tej dolini. Ljudje tukaj so preprosti, mirni, gostoljubni in predvsem dobrega srca. Na Rečici ob Savinji se resnično počutim kot doma. Še vedno se z družino radi vračamo tudi na obiske v Argentino, saj se mi zdi pomembno, da hčerke ohranjajo stik z mojo državo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
