Arhiv NTRC

Največji delež obiskovalcev Muzeja Vrbovec predstavljajo osnovnošolska mladina in odrasli, ki ga obiščejo v organiziranih skupinah. Individualnih obiskovalcev je manj, saj v Zgornjo Savinjsko dolino ljudje še vedno večinoma prihajajo zaradi naravnih lepot in najrazličnejših dejavnosti na prostem. »Največkrat nas obiščejo v poletnih mescih, ko je v dolini tudi največ turistov. Zanje smo posebej zanimivi ob deževnih dneh,« pravi Šoster Rutarjeva. Pred korono se je letni obisk gibal nekje med 5.500 in 6 tisoč obiskovalci. »Na vsaj toliko gostov smo ponovno upali lani, a so žal velik del poletne in jesenske sezone odnesle poplave. Ker muzej na srečo ni bil poškodovan, smo lahko izpeljali vsaj vse druge načrtovane dogodke in na koncu pristali pri številki približno 4.500 obiskovalcev,« še dodaja.

Če pogledava širše, kako se vam zdi, da je družbena klima naklonjena muzejem? Ljudje vanje zahajajo več ali manj kot nekoč?

Muzeji vsekakor ne veljajo več za skladišča zaprašenih predmetov, kot se je v preteklosti zdelo marsikomu. Razstave so vedno bolj razgibane, interaktivne in vabijo obiskovalce ne samo k ogledu, temveč tudi k dejavnemu sodelovanju. Poleg razstav prirejamo muzeji še celo paleto drugih dogodkov za odrasle in mladino, ki so namenjeni obiskovalcem z različnimi zanimanji. Izkušnja obiska muzeja je zagotovo privlačnejša kot nekoč. Ko nam mladostniki večkrat po končanem obisku rečejo »pri vas je pa ›fajn‹«, vemo, da so muzeji lahko zanimivi tudi za mlajšo populacijo.

Muzej Vrbovec deluje že več kot 20 let. Kako se spominjate časa, ko je začel nastajati? Kdo je bil pobudnik in kako ste se vi znašli v tej zgodbi?

Da bi ustanovili takšen muzej, je predlagala Občina Nazarje s takratnim županom Ivanom Purnatom. V njem naj bi bila predstavljena dediščina gozdarstva in lesarstva Zgornje Savinjske doline. Za strokovno pomoč so se obrnili na Muzej novejše zgodovine Celje, kjer sem bila zaposlena. Direktorica Andreja Rihter mi je ponudila sodelovanje pri projektu. Priložnost sem zagrabila z obema rokama. Pripravili smo idejni projekt z opredelitvijo ciljev, vsebine in delovanjem prihodega muzeja. Na tej podlagi je februarja 2000 občinski svet Občine Nazarje sprejel sklep o ustanovitvi Muzeja Vrbovec, muzeja gozdarstva in lesarstva. Imenoval je projektno skupino, v kateri smo bili trije člani: tehnični vodja, oblikovalec in jaz, najprej kot v. d. direktorice muzeja, od maja 2001 kot njegova direktorica. V letih 2000 in 2001 smo intenzivno zbirali gradivo na terenu, pripravljali vsebino novega muzeja, obnavljali prostor, ga arhitekturno urejali, oblikovali grafično podobo … Slovesno odprtje je bilo 17. septembra 2001, v letu, ko je lesna industrija v dolini praznovala 100-letnico.

Prve delovne izkušnje ste kot zgodovinarka torej nabirali v Muzeju novejše zgodovine Celje. Verjetno ste takrat kot mlada zgodovinarka dobili veliko neprecenljivih izkušenj?

Po končanem študiju zgodovine sem v začetku leta 1998 preko javnih del dobila zaposlitev pri Turističnem društvu Celje. Sedež društva je bil takrat v Muzeju novejše zgodovine Celje, predsednica društva je bila direktorica muzeja Andreja Rihter. Na začetku leta 1999 mi je ponudila zaposlitev v muzeju za tri leta, kar sem z veseljem sprejela. Zaradi odhoda v Nazarje sem v muzeju ostala približno dve leti, a sem v tem kratkem času pridobila neprecenljive izkušnje in ogromno znanja. Med drugim sem pripravila prvi dve samostojni razstavi in opravila strokovni izpit za kustosa.

Zadnji dve leti živite v Vojniku. Prej ste bili v Celju. Kje vse vas lahko srečamo v knežjem mestu oziroma kam radi zavijate?

Ko me kdo vpraša, od kod prihajam, še vedno rečem, da iz Celja, in šele potem dodam, da zadnji dve leti živim v Vojniku. Vendar moram priznati, da me boste v knežjem mestu bolj težko srečali. Službene obveznosti vzamejo marsikatero popoldne in konec tedna, kulturnih dogodkov in turističnih prireditev se trenutno največ udeležujem v Zgornji Savinjski dolini, v prvi vrsti v Nazarjah. V Celje se še največkrat odpravim v zimskem, predvsem božično-novoletnem času, ko se rada sprehodim skozi res lepo okrašeno mesto jedro in se z veseljem udeležim katerega od koncertov na prostem.

Če se vrneva k Muzeju Vrbovec. Kaj vse si je mogoče ogledati v njem?

Prvi del stalne razstave, ki smo ga poimenovali Gozdovi – zeleno bogastvo Slovenije, prinaša zanimiva dejstva o gozdovih, drevesih in uporabnosti lesa. Predstavljeni so gozdovi po svetu, njihov pomen in različni načini gospodarjenja. Izpostavljene so posebnosti in zanimivosti slovenskih gozdov.

Osrednji del stalne razstave z naslovom V času nekdanjih gozdnih in lesnih delavcev nas popelje v čas življenja in dela zgornjesavinjskih »olcarjev«, »flosarjev«, »furmanov«, žagarjev, mizarjev, kolarjev in tesarjev. Obuja pozabljene dogodke, načine življenja, delovne navade in običaje minulega časa. Vrnemo se v preteklost, ko je bila sečnja v gozdovih samo s pomočjo sekir in ročnih žag, ko so edino pot za spravilo lesa iz gorskega sveta predstavljale riže in ko se je transport hlodovine do žag vršil s plavljenjem. Prikazane so življenjske razmere gozdnih delavcev med sečnjo, poudarjena je vloga »furmanov«, ki so jo odigrali pri spravilu lesa. Razstava se dotakne tudi napredka v gozdarstvu po drugi svetovni vojni: gradnja žičnic in gozdnih cest ter s tem povezano uvajanje sodobnejše mehanizacije. Predstavljena sta razvoj žagarstva od ročnega razreza lesa, preko vodnih žag venecijank do žag na električni pogon in vloga splavarstva kot edine možne poti za transport velikih količin lesa v daljne kraje. Razstava je posvečena tudi delu in življenju mizarskih, kolarskih in tesarskih mojstrov.

So se vsebine morda v teh dvajsetih letih kako spremenile?

Predvsem prvi del razstave smo skozi leta velikokrat vsebinsko ter oblikovno spreminjali in dopolnjevali s podatki. V osrednjem delu razstave je sprememb manj. Osnovni koncept zgodbe – od rastočega drevesa v gozdu do predelave v končni izdelek – ostaja enak, zbirko dopolnjujemo z novopridobljenimi predmeti. Nazadnje smo v času korone posneli polurni igrano-dokumentarni film o vseh vsebinah, predstavljenih v muzeju. Najprej smo ga v obliki video učne ure ponujali le šolam, a zdelo se nam je, da bi lahko bil zanimiv tudi za posameznike in družine, zato smo ga vključili v vsebine stalne razstave. Film si rade ogledajo vse generacije obiskovalcev, saj tako še podrobneje spoznajo gozdove in drevesne vrste ter se še bolj vživijo v delo gozdnih in lesnih delavcev.

Kateri del pri obiskovalcih pusti največji vtis?

Že v uvodnem delu se obiskovalci radi preizkusijo v poznavanju drevesnih vrst, potehtajo različne vrste lesa ali se poigrajo z reševanjem lesenih miselnih iger. Navdušenje se stopnjuje, ko skozi zaveso vstopijo v gozd in svet nekdanjih gozdarjev ter lesarjev, ki ga ponazarjajo v naravni velikosti postavljeni deli riže, skorjevke in mizarske delavnice ter makete žičnice, venecijanke in splava. Skozi preteklost se sprehodijo ob vonju po lesu, ob udarcih sekir, vzklikih gozdarjev in ptičjem petju. Najmlajši so najbolj navdušeni nad potočkom, ki teče skozi muzej.

Kateri lesarski muzeji v Sloveniji in Evropi so najbolj znani in se zgledujete po njih? Imamo pri nas podoben muzej?

V Evropi obstaja precej muzejev, posvečenih gozdarstvu in lesarstvu, nekateri najbolj znani so v Skandinaviji. Pri nas sta največja oddelka s predstavitvijo zgodovine gozdarstva in lesarstva na Slovenskem v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri. Poleg tega sta gozdarstvo in lesarstvo predstavljena vsaj še v nekaterih zbirkah, ki delujejo pod okriljem Koroškega pokrajinskega muzeja.

Veliko se po drugih muzejih ne zgledujemo. Izhajamo iz specifik tukajšnjega okolja in iščemo načine, ki so najprimernejši za predstavitev obeh dejavnosti ter življenja in dela prebivalcev Zgornje Savinjske doline. Še najraje prisluhnemo obiskovalcem, ki nam skozi vprašanja povedo, kaj bi še bilo treba dopolniti ali na novo predstaviti.

Kako se financira vaš muzej? Kako ste zadovoljni s posluhom ustanoviteljice?

Večino finančnih sredstev za delovanje muzeja dobimo iz proračuna ustanoviteljice Občine Nazarje, ki pokrije stroške dveh zaposlenih in materialne stroške za delovanje muzeja. Izvedbo vsakoletnega programa financiramo iz lastnih sredstev, pridobljenih predvsem z vstopninami, občasno tudi s sredstvi z razpisov. Občina vsekakor ima posluh za delovanje muzeja, ki veliko postori ne samo na področju muzejske, temveč tudi turistične dejavnosti. Opravljamo vlogo Tica, pripravljamo nekatere turistične dogodke ter prireditve in skrbimo za promocijo vseh nazarskih zanimivosti. Ne bi se branili, če bi bilo teh sredstev še nekoliko več, a razumemo, da občinski proračun ni neomejen.

Zgornja Savinjska dolina je močno povezana z gozdarstvom. Kako je gozd vplival na življenje domačinov nekoč?

Obširni gozdovi, ki nikoli niso pokrivali manj kot 60 odstotkov Zgornje Savinjske doline, so odločilno vplivali na način življenja in dela tukajšnjih prebivalcev. Narava je kmetijstvu odmerila zelo malo prostora, skopa je bila tudi z rudnimi bogastvi. Tako sta se na tem prometno zaprtem območju razvili predvsem gozdna proizvodnja in industrijska predelava lesa, saj kmetovanje domačinom ni zagotavljalo preživetja. Dolga stoletja je les predstavljal glavni vir zaslužka velikega dela prebivalcev. Ljudje so odhajali v gozdove na sečnjo in spravilo lesa, se kot »flosarji« udinjali na splavih in kot »žagmajstri« na žagah. Vsakdanji kruh so si služili kot »furmani«, mnogi tudi s tesarskim, z mizarskim in s kolarskim delom.

Delež gozda je več kot 70 odstotkov. Kako gozd vpliva na življenje domačinov danes? Se vam zdi, da ga prebivalci znajo dovolj dobro izkoristiti?

Gozd je za krajino in ljudi v Zgornji Savinjski dolini izjemnega pomena. Zaradi podnebnih sprememb sta vedno bolj ključni varovalna in zaščitna vloga gozda. Gozd je tudi pomemben vir pitne vode. Večina ljudi v Zgornji Savinjski dolini ima v lasti vsaj nekaj gozda, predvsem kmetije so od njega življenjsko odvisne. Predstavlja jim zelo pomemben, včasih najpomembnejši vir dohodka. Neposredno zaradi poseka in prodaje lesa, posredno zaradi predelave lastnega lesa. Gozd predstavlja tudi enega glavnih dejavnikov turistične ponudbe Zgornje Savinjske doline, tako za večje turistične ponudnike kot za turistične kmetije.

Kakšen pečat je v 90. letih pri domačinih pustil stečaj lesne industrije?

Konec 80. in začetek 90. let prejšnjega stoletja je zaznamovala kriza v lesarstvu. Moratorij na sečnjo in razpad Jugoslavije ter s tem izguba praktično nenasitnega lesnega trga so hkrati s prehodom v kapitalistične odnose povzročili pojav prezaposlenosti, finančne izgube in odpuščanje delavcev tudi v nazarski lesni industriji. Reorganizacija Glina, ki je v najboljših časih zaposloval več kot 1.200 ljudi, je prinesla ustanovitev več hčerinskih podjetij, a je žal v naslednjih dvajsetih letih večina razglasila stečaj. Sčasoma so se na kompleksu, kjer so v preteklosti izvajali izključno lesno dejavnost, razvila številna uspešna podjetja z različnih področij gospodarstva, nekatera med njimi se ukvarjajo z lesarsko panogo in izhajajo iz lesarske tradicije.

Nekoč znan Lesarski praznik je v zadnjih letih Srednjeveška gostija na gradu Vrbovec. Za kakšno prireditev gre? Kdaj bo letos?

Pred osmimi leti je Lesarski praznik zamenjala Srednjeveška gostija, da bi bolj opozorili na grad Vrbovec, ki predstavlja najpomembnejši spomenik posvetne srednjeveške arhitekture v Zgornji Savinjski dolini. Zato plemič Konrad I. Vrbovški vsako leto v začetku julija povabi obiskovalce na gostijo s pestrim srednjeveškim programom, ki zajema prikaze mečevanja, srednjeveških in orientalskih plesov, igre in delavnice za otroke, ognjeno predstavo, predstavitve srednjeveških obrti in srednjeveško tržnico. Letošnja prireditev bo v soboto, 6. julija, ob 16. uri.

Muzej Vrbovec skrbi tudi za učno pot. Kdaj ste jo zasnovali in kje poteka ter kaj si je mogoče ogledati?

Naravoslovno-kulturna učna pot Samostanski grič je bila zasnovana že leta 2003 v sodelovanju z nazarsko enoto Zavoda za gozdove. Na približno 1,5 km dolgo pot so se obiskovalci odpravili izpred muzeja, se povzpeli na bližnji grič do frančiškanskega samostana, ga obkrožili in se ob reki Dreti vrnili do gradu. Prav v tem času, ponovno v sodelovanju z nazarsko enoto Zavoda za gozdove, poteka celovita prenova učne poti. Pot smo podaljšali za približno kilometer, jo opremili z novo infrastrukturo in tudi vsebinsko dopolnili. Slovesno odprtje načrtujemo septembra v sklopu praznovanj občinskega praznika Občine Nazarje.

Obiskovalci bodo na poti spoznali in predvsem doživeli naravne ter kulturne vrednote in zanimivosti Nazarij s poudarkom na gozdu, vodi in kulturi. Namen poti je prikazati, da je v naravi vse povezano in da smo ljudje od narave povsem odvisni skozi čas in prostor.

Znan je tudi Bohačev toplar. Zakaj je nekaj posebnega?

Bohačev toplar v središču Nazarij predstavlja arhitekturno posebnost Zgornje Savinjske doline, saj je edini kozolec na tem območju, katerega čelni steni sta v celoti zidani in pobeljeni z apnenim beležem. Nekoč propadajoč kozolec je odkupila Občina Nazarje in ga leta 2010 v celoti obnovila. V pritličju kozolca vsako soboto dopoldne zaživi kmečka tržnica, na podstrehi svoje izdelke ponujajo na ogled domači rokodelci in obrtniki, v prvem nadstropju smo postavili razstavo Nazarje skozi čas. Obiskovalcem muzeja radi ponudimo tudi ogled kozolca. Popeljemo jih skozi razvoj Nazarij in okoliških krajev, spoznajo zgodovino nazarskih zanimivosti in obudijo spomin na zadrečko lončarstvo.

Mladi obiskovalci v vašem muzeju lahko praznujejo celo rojstni dan. Kakšne vsebine so jim takrat na voljo?

Pri izvedbi rojstnih dni sodelujemo s Kulturnim klubom Potovke. Njegove izkušene animatorke se z otroki podajo v svet doživljajskih pravljic. Vsebine so različne, vedno pa po uvodni pripovedki sledi zaplet, ki ga otroci s pomočjo naloge, igre, uganke in zavozlanke rešujejo do srečnega konca. (Špela Ožir, foto: Nik Jarh)