Arhiv NTRC

 Celoten intervju je objavljen v tiskani številki Novega tednika.

Medeja Lončar je leta 2003 v Siemensu prevzela vodenje telekomunikacijskega oddelka. V letu 2007 je bila imenovana za direktorico slovenskega Siemensa, od spomladi 2018 vodi tudi Siemensovo hčerinsko družbo na Hrvaškem. V korporaciji Siemens vodi strateško koordinacijo razvoja poslovanja v regiji Adriatic in je ambasadorka raznolikosti. Je predsednica nadzornega odbora nemško-slovenske gospodarske zbornice, od lanske pomladi tudi predsednica Združenja Manager. Je pobudnica projekta Inženirke in inženirji bomo, katerega del je zadnjih nekaj let tudi izbor Inženirka leta. Svoje znanje in izkušnje redno deli na različnih menedžerskih konferencah in dogodkih, kjer predava predvsem o poslovni etiki in vlogi žensk v menedžmentu.

Z njo smo se pogovarjali o sodobnem načinu vodenja in izzivih, s katerimi se v zadnjem letu soočata domače in svetovno gospodarstvo, ter o nalogah, ki nas čakajo na poti okrevanja.

Že skoraj leto živimo v primežu koronavirusa in ukrepov za njegovo zajezitev. Kako se je slovensko gospodarstvo odzvalo v tej krizni situaciji?

Upad bruto domačega proizvoda (BDP) Slovenije v primerjavi z nekaterimi drugimi državami kaže, da smo ta del krize relativno dobro prešli. Za slovensko gospodarstvo je značilno, da je precej prilagodljivo, da ne popušča, da išče nove poti, predvsem pot naprej. Se je pa pokazalo, da imamo v družbi kot celoti še veliko šibkih točk. Šolstvo je potrebovalo precej časa, preden se je uspelo prilagoditi novim razmeram, vidimo, kaj se dogaja v zdravstvu. Na številnih področjih je še res veliko izzivov in priložnosti in na teh področjih si moramo kot družba zastaviti veliko bolj ambiciozne cilje. Za nadaljnji razvoj – ne samo gospodarstva, ampak celotne družbe – je pomembno, da se prenehamo ukvarjati s preteklostjo in se usmerimo samo v prihodnost, kako lahko vse te nove doktrine in smernice uporabimo v svoje dobro. Ne govorim samo o digitalizaciji, temveč tudi o drugih usmeritvah, ki se kažejo, na primer trajnostni razvoj. Na tem področju smo občutno prepočasni in premalo odločni.

Pred nami je torej veliko izzivov. Vi se z njimi srečujete ves čas. Kaj je bil v tem koronačasu za vas največji izziv?

Kot vodja v različnih organizacijah lahko rečem, da je bil eden večjih izzivov, da je bilo treba nenehno spreminjati in prilagajati načine vodenja. V našem podjetju smo čez noč začeli klasično krizno vodenje. V trenutku je bilo treba sprejeti odločitve in dati ljudem ustrezna navodila. Na srečo smo imeli v podjetju že predhodno vzpostavljene številne procese, tudi krizno ekipo, ki smo jih lahko v trenutku aktivirali. Zaradi tega nam je bilo veliko lažje. V takšnih trenutkih se zaveš, da so nekatere stvari, ki se ti zdijo v normalnih okoliščinah povsem odveč, lahko v takšnem obdobju zelo učinkovite. Na srečo smo visoko tehnološko podjetje, tako da smo bili pripravljeni, predvsem opremljeni za delo na daljavo. Zame je bil v tem času zelo velik izziv prevzem vodenja Združenja Manager. Če bi vedela, da bo to sovpadalo z obdobjem koronavirusa, ne vem, ali bi se odločila za to. Ena od nalog združenja je prav povezovanje ljudi, ki se je tako rekoč čez noč spremenilo. Vsi skupaj smo se morali hitro naučiti, kako ljudi povezovati v virtualnem svetu.

Čeprav moram reči, da zame to obdobje vendarle ni bilo tako zelo negativno. Mogoče je to tudi privilegij nas malo starejših, ki nimamo več majhnih otrok. Medtem ko je veliko mojih mlajših kolegov v tem času veliko bolj obremenjenih. Predvsem ženske, čeprav je zaradi nastale situacije obremenjena cela družina. Sem mentorica nekaj mladim menedžerkam in so bile res izjemno obremenjene. Zahtevno delo, otroci doma, šolanje od doma, ostale družinske odgovornosti, nekatere so bile tik pred izgorelostjo. Zame pa je to obdobje, ko si lahko bolj kot kdajkoli prej oblikujem dan in si vzamem čas zase, ko na primer presekam delovni dan in si sredi dneva vzamem čas za sprehod s psom in potem nadaljujem. Zdaj mi ni treba toliko hoditi na dogodke, kar mi je vzelo ogromno časa, in ta čas lahko zdaj posvetim sebi.

Kaj je ključno pri vodenju podjetja v kriznih časih?

Kot vodja moraš biti dovolj samozavesten, predvsem moraš hitro sprejemati odločitve. Takrat ni časa in prostora za neodločnost. Vse oči so uprte vate in ti si tisti, ki mora podati odgovore. Zagotovo je z leti in izkušnjami lažje. Sama sem »dala čez« že kar nekaj kriznih dogajanj, čeprav je bilo to res eno bolj specifičnih obdobij, tudi v moji karieri. Pomembno je, da se vodja v zahtevnih in spremenjenih okoliščinah zaveda svoje odgovornosti. V takšnih spremenjenih, nenavadnih in neznanih okoliščinah se zares pokaže, kdo ima pravo voditeljsko sposobnost. A dejstvo je, da en sam človek ne more nič. V takšnih situacijah se pokaže tudi, ali si si kot vodja zgradil ekipo, ki ji lahko zaupaš. Moram reči, da sem tudi pri tem imela srečo. Ne samo da smo imeli v družbi že pripravljene procese, imam tudi odlične sodelavce, ki so res dobro opravili svoje delo. V krizi mora namreč prav vsak prevzeti dodatno breme. Seveda so se v tej krizi pokazale tudi razlike med zaposlenimi, med ekipami znotraj podjetja in med podjetji. Tista podjetja, ki so se uspela v času krize dovolj hitro reorganizirati, so lahko izkoristila tudi priložnosti, ki se pojavljajo tudi v krizah.

Omenili ste zaupanje. Zdi se, da ga je med Slovenci vedno manj.

Tisti, ki vodimo podjetja, se zavedamo, kaj vse je bilo treba narediti za to, da smo kljub težkim časom lahko beležili dobre rezultate. Nujna je dobra in predvsem ustrezna komunikacija na vseh ravneh. Z odločnimi potezami si je treba zagotoviti zaupanje zaposlenih in jim sočasno zaupati, jih opolnomočiti, da bodo tudi sami znali opraviti nalogo in prevzeti del odgovornosti. Enako bi moralo biti tudi na ravni države. V tem obdobju smo videli veliko napak. Ljudi je treba v kriznih časih znati nagovoriti in motivirati. Kot vodja moraš delovati motivacijsko, sicer bo ekipa težko delovala uspešno.

Ko ste maja lani prevzeli vodenje Združenja Manager, ste med drugim dejali, da je dobiček nujen za razvoj podjetij, države in družbe, a da bo vendarle treba začeti razmišljati tudi o bolj vzdržnem poslovanju, pri katerem ne bo edini cilj le povečevanje dobička.

Osredotočenost finančnih trgov, delničarske zahteve po kratkoročnih, kvartalnih dobičkih so naredile ogromno škode človeštvu na splošno. Izjemno pomembno vlogo tu vidim v Evropski uniji, ki daje velik poudarek digitalizaciji in regulaciji tega tehnološkega razvoja, po drugi strani tudi zelenim, okoljskim vidikom in temam. To bomo morali uravnotežiti in se s temi vprašanji ukvarjati sistemsko. Drugače res drvimo k propadu človeštva. Ker so sistemi tako zelo soodvisni, ne moremo reči, da lahko gospodarstvo dela eno, politika drugo, pravosodni sistem spet tretje. Soodvisnost sistemov je velika in če želimo biti uspešni, morajo biti vsi ti sistemi uravnoteženi. Zato se mi zdi pomembno, da ne gledamo samo na kratkoročne dobičke v podjetjih. Na tem področju nas čaka še veliko dela, da bomo to razumeli. Pri tem vidim tudi svojo vlogo. Da kot vodja z izkušnjami tudi iz tujine pomagam osveščati in širiti ta pogled.

Ste velika zagovornica uravnoteženosti spolov na vodstvenih položajih v gospodarskih družbah, še posebej na področju tehnologije. Zakaj menite, da sta pri vodenju gospodarskih družb potrebna oba glasova?

Ne samo zato, ker je prav in pravično, da smo enakopravni, ampak tako kažejo tudi raziskave. Podjetja, ki imajo bolj uravnotežene vodstvene strukture, tako po spolu, starosti kot nacionalnosti, so uspešnejša. So veliko bolj produktivna, kreativna in inovativna. A je zaradi kulture, zgodovine in predsodkov marsikje situacija za ženske še vedno precej drugačna tako na vodstvenih položajih kot v tehničnih poklicih.

Čeprav raziskave kažejo v prid ženskam v vodstvenih strukturah organizacij, se na tem področju pri nas premika precej počasi. Zakaj?

Pri tem Slovenci nismo veliko drugačni, kot so v številnih drugih državah. Na nekaterih področjih smo celo nekoliko boljši, naprednejši. A kljub vsemu je na najvišjih mestih žensk še vedno zelo malo in s tem nikakor ne moremo biti zadovoljni. O dobrobiti žensk v vodstvenih strukturah organizacij vseh vrst je treba začeti osveščati predvsem moške. Ni dovolj, da smo osveščene in opolnomočene samo ženske – me smo prišle do te točke, ko smo začele razmišljati, da znamo, da zmoremo, začele smo se povezovati – zdaj je predvsem pomembno, da dobrobit tega uvidijo in dojamejo tudi moški. In da spoznajo, da je to dobro tudi zanje. Da se zavejo, da to ni dobro zgolj za peščico žensk, ampak da je to pomembno za družbo kot celoto, torej tudi zanje. Že argument, da so družbe uspešnejše, če lahko izbirajo talente iz večjega nabora, ne glede na spol, bi moral pretehtati in preseči predsodke glede žensk na posameznih položajih. Če to ne bo dovolj, bo verjetno treba poseči tudi po bolj drastičnih ukrepih, kot so na primer kvote. To lahko zdaj spremljamo v Nemčiji, kjer uvajajo ženske kvote v vodstvenih strukturah, pred tem so jih že imeli v nadzornih svetih.

Vselej pravite, da je pomembno, da ženska ostane ženska, ne glede na položaj in družbo, v kateri se giblje. Tako se tudi za poslovne sestanke radi uredite ženstveno, pri čemer uporabljate barve.

Včasih sem se znašla na dogodkih, kjer je bilo dvesto moških, v šali rečem »man in black«. Bilo je vprašanje, kako se s tem soočiti – ali obleči črn kostim in se zliti z množico, kar je naredilo ogromno mojih kolegic, predvsem iz Nemčije in Avstrije. Oblekle so se kot moški in jih tudi na takšen način posnemale. Takrat sem se vprašala, ali res želim posnemati moške ali bom v svojem stilu izrazila žensko pristnost. Odločila sem se, da ne bom skušala biti moški v obleki, ampak bom ostala ženska in bom nastopala tudi s to svojo drugačnostjo. Mogoče so me kdaj v preteklosti tudi podcenjevali, ampak so kasneje uvideli, da čeprav sem drugačna, čeprav je moj način delovanja drugačen, je ravno tako uspešen in učinkovit. Vedno sem delovala v bolj moškem okolju, nisem pa želela biti posnemovalka moškega načina in obleka je bila zgolj nek simbol tega. Ne bom rekla, da sem želela z obleko ne vem kaj pokazati, ostala sem samo tisto, kar sem. Vedno sem imela rada barve. In temu se nisem odrekla, zato da bi bila bolj podobna moškim.

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku