Arhiv NTRC

Rodil se je v delavski družini v Rečici pri Laškem. Mati je bila gospodinja, oče rudarski inženir. Po končani drugi svetovni vojni se je družina preselila v Laško, kjer je Jože obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Celju, nato se je vpisal na študij ekonomije v Ljubljani. Po študiju se je najprej kot štipendist za eno leto zaposlil v Železarni Štore. Kako ga je pot zanesla v pivovarstvo, mu ni povsem jasno, saj so sinovi običajno nadaljevali poklicno pot svojih očetov. V šali doda, da ga je očitno privabil vonj po pivskih tropinah, ki se je pri proizvodnji piva širil po Laškem: »Tega vonja sem se res naužil in očitno me je pripeljal v pivovarno, kjer sem nato ostal 35 let, vse do upokojitve.«

Složno sodelovanje

V pivovarni je Jože Sadar sprva delal na področju investicij. Po odsluženi vojaščini je postopoma napredoval v vodjo komercialnega sektorja in bil vse do upokojitve član nadvse uspešne vodstvene ekipe podjetja. Ta čas je podrobneje opisal v knjigi Laški pivovarji v obdobju 1963-2003, ki jo je leta 2014 izdal v samozaložbi.

»Pri razvoju prodaje najbolj prepoznavne blagovne znamke piva Zlatorog in na številnih potovanjih sem spoznal mnoge kraje ter navade in življenje ljudi v njih. Vse to me je vodilo k razmišljanju, da doprinesem k razvoju mesta, v katerem živim,« pojasni Jože Sadar. Pri tem je imel srečo, pravi, da so ga pri teh prizadevanjih podpirali tudi takratni občinski voditelji z županoma Jožetom Krašovcem in Jožetom Rajhom na čelu, družbeni in kulturni delavci Stane Kužnik, Jure Jan, Jože Majcen, dekan Jože Horvat … ter pivovarniški delavci Jože Stanič, Tone Turnšek, Janko Remic, Franc Rojnik, Janko Deželak, Gorazd Šetina, Bojan Košak, Marjan Zor … Razdelili so si naloge in prostovoljno delovali na različnih področjih razvoja mesta in občine.

Sledi pustil na številnih področjih

Jože Sadar je bil vse do osamosvojitve Slovenije dejaven na številnih področjih. Aktivno je deloval v delovnih organih pivovarne, v družbeno političnih organih občine, bil je delegat v skupščinskih in samoupravnih organih občine, raznih komisijah, še posebej na področju gospodarstva ter organih krajevne skupnosti. Dve leti je bil predsednik sanacije v lesnem podjetju Bor Laško z 250 zaposlenimi, ko se je to znašlo v težavah. Podjetje so uspešno rešili rdečih številk. Med letoma 1974 in 1978 je bil predsednik Krajevne skupnosti Laško. V tem času so se v mestu Laško končno začele asfaltirati ulice in poti, v vaseh pa graditi vodovodi.

Neprecenljiva je njegova vloga pri zagotavljanju vrhunskih razmer za košarko in športa kot celote v Laškem, predvsem pri gradnji dvorane Tri Lilije. V rokometu in košarki je aktivno deloval kot igralec in kot funkcionar. Košarkarski klub Laško je vodil dobrih 22 let. Pod njegovim vodstvom je klub postal pomemben športni kolektiv ne le v državi, ampak tudi v Evropi. »V letu 1999 so se laški košarkarji uvrstili v tekmovanja prve evropske lige. Takrat je bilo to nepojmljivo. Bili smo klub iz mesta s pet tisoč prebivalci, ki je igral v krajih, kjer so bile samo športne dvorane tako velike, da so lahko gostile do 25 tisoč gledalcev,« slikovito ponazori.

BOJANA AVGUŠTINČIČ

Foto: SHERPA

Več preberite v Novem tedniku, ki je izšel 3. novembra 2022.