»Vsebina je ključna, da stavba ni prazna lupina«
V zadnjem obdobju na našem območju preporod doživljajo stavbe kulturne dediščine, ki so bile vrsto let nedostopne javnosti in jih je močno načenjal zob časa. Gre za grad Podčetrtek, ki je konec avgusta po letih samevanja sprejel prve obiskovalce, in za dvorec Jelšingrad, ki je s svojim neomavrskim slogom arhitekture izjemen v srednjeevropskem prostoru. Lep primer, kako lahko propadajoča stavba zaživi na novo, je tudi Vila Vodnikova v celjskem mestnem središču, ki je pred nekaj meseci sprejela prve najemnike v na novo urejenih oskrbovanih stanovanjih. Da obnovljene stene in strehe še zdaleč niso dovolj, da rešimo kulturno dediščino, ampak sta bistvena tudi vsebina in to, da lokalna skupnost celoto začuti kot del svoje identitete, pravita vodja celjske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) Danijela Brišnik in konservatorski svetovalec Matija Plevnik. Če tega ni, je precejšnja možnost, da bodo prazne lupine sčasoma spet začele propadati.
Za obnovo številnih stavb kulturne dediščine je v zadnjem obdobju kot naročen prišel razpis mehanizma za okrevanje in odpornost, kjer so občine iz Obsotelja in s Kozjanskega pridobile sofinanciranje za obnovo gradov Podsreda, Podčetrtek in dvorca Jelšingrad, je povedal Plevnik. Sodelavci ZVKDS pred začetkom obnov tovrstnih stavb raziščejo dostopno dokumentacijo, pregledajo zgodovinske vire in opravijo številne raziskave. »Med destruktivne metode sodijo arheološki izkopi in sondiranje. S sondiranjem pod fasado ponavadi odkrijemo starejše gradbene faze, kakšne poslikave, freske. Tako zberemo čim več uporabnih podatkov. Na osnovi tega določimo, kaj je najbolje za posamezno stavbo, pri tem seveda upoštevamo tudi želje vlagateljev,« je dejal.
Javnost pri obnovi stavb kulturne dediščine verjetno najbolj opazi obnovljeno zunanjost. Zakaj so tako pomembne tudi arheološke raziskave?
Brišnik: Umetnostna zgodovina in arheologija gresta z roko v roki. To, kar je nad in pod koto nič, je nedeljiva celota. To konservatorsko doktrino še posebej upoštevamo zadnje desetletje in pomeni, da vsaka stroka ne obravnava posamezne stavbe le s svojega zornega kota. Prav v primeru gradu Podčetrtek so spremljajoče arheološke raziskave, ki jih izvajamo tam, kjer so predvideni gradbeni posegi, potrdile vire o starejših fazah gradu. V atriju smo pred dnevi našli dokaz o starejši arhitekturi, ki je še ne znamo popolnoma natančno časovno opredeliti. Gre za masiven zid, zgrajen neposredno na skalni osnovi. Odkrili smo najverjetneje še manjši stolpič, ki je bil verjetno stražarnica, obdobja njenega nastanka še ne moremo določiti, saj raziskave še trajajo. Znotraj lepe zgodbe obnove gradu smo torej naleteli še na manjšo zgodbo, ki jo je smiselno predstaviti za javnost. Zagotovo gre za jagodo na vrhu torte.
Kako je pri obnovi zgodovinskih stavb z znanji obrtnikov, da poustvarijo nekatere elemente in posebnosti, ki so dali pečat arhitekturi pred več stoletji?
Plevnik: Izvajalci, ki neka gradbeno-obrtniška dela še znajo izvesti na star način, so vedno bolj redki. Zelo pomembna naloga sodelavcev ZVKDS je zato spremljanje del, gre za tako imenovani konservatorski nadzor. Na rednih tedenskih koordinacijah se s predstavniki vlagatelja, izvajalcev in nadzora dogovorimo, kako bo kaj izvedeno. Sodelavec naše tehnične službe Aleš Plevčak ima ogromno izkušenj, v sodelovanju z odgovornimi konservatorji svetuje, kaj je treba spremeniti in popraviti pri načinu izvedbe. Če izvajalci katerim nalogam niso kos, predstavniki ZVKDS včasih pripeljemo obrtnika, ki to zna, da predstavi ustrezen način dela, ustrezne materiale in način obdelave.
V več primerih, kot sta na primer obnova stare šole v Šmarju pri Jelšah in ureditev varovanih stanovanj v Vodnikovi ulici v Celju, so bila obrtniška dela izvedena kakovostno. Pri pomembnejših posegih smo precej nepopustljivi, pri nekaterih posegih pa sklepamo kompromise. Ti seveda ne smejo biti sklenjeni na škodo varovanih lastnosti kulturne dediščine.
Ko so potrebni obsežnejši, zahtevnejši in občutljivejši restavratorski posegi, je generalni konservator tisti, ki potrjuje reference izvajalcev. Restavratorji imajo svoje normative in zato ponavadi z njimi ni težav.
Omenili ste, da je kot naročen prišel evropski denar, ki so ga številne občine pridobile za obnovo gradov. Je bilo to srečno naključje ali gre vendarle tudi za pokazatelj, da ima država več posluha za tovrstne projekte kot prej?
Brišnik: Zelo nehvaležno je posploševati. Dobri projekti se dobro končajo, kadar se vse okoliščine prepletejo. Med pogoji so ustrezen vir financiranja, pripravljenost lokalne skupnosti in vsebine, ki so primerne, da z njimi oživimo stavbo kulturne dediščine. Če ni ustreznih vsebin, dobimo le obnovljeno lupino, ki sčasoma spet začne propadati. Pogosto je dobro črpanje evropskega denarja posledica dobro organizirane ekipe na občinski ravni, ki zna vsebino, ki jo želi uresničiti, zelo hitro prilagoditi pogojem nekega razpisa. Občine morajo imeti idejne zasnove pripravljene vnaprej, saj so roki za prijavo na razpise zelo kratki.
Plevnik: V Sloveniji smo imeli v primerjavi z drugimi nekdanjimi socialističnimi republikami do nedavnega zelo mačehovski odnos do grajske profane arhitekture. Dvorci, gradovi so bili večinoma rezervirani za socialna stanovanja, zapore, popravne domove, psihiatrične bolnišnice. Kot da smo enega najpomembnejših elementov kulturne identitete pometali pod preprogo. Drugi narodi, na primer Čehi in Slovaki, ki so celo občutili sovjetski škorenj, imajo zelo zgledno urejene gradove. Sedanji načini celovitejših obnov nam sicer nekako dajejo priložnost, da odkrijemo nova spoznanja, kar pri posegih v preteklosti ni bilo možno.
Foto: Andraž Purg
Preberite več v Novem tedniku
