Arhiv Novega tednika/Sherpa

Zatem je bil še predsednik občinske skupščine in poslanec republiške skupščine. Kovač je bil med drugim tudi dolgoletni veterinar, direktor Veterinarske postaje Šentjur in predstojnik šentjurske poslovne enote ter urednik lokalnega časopisa Šentjurske novice. Napisal je več knjig. Na straneh Novega tednika smo ga nazadnje podrobneje predstavili leta 2022  ob izidu njegove knjige Bil sem živinozdravnik. Prispevek poobjavljamo v celoti.

Pristaš romantične veterine

Biti veterinar je bilo zanj način življenja, ki ga je zasvojil. Po nekaj letih si ni znal več predstavljati življenja brez vsakodnevnega obiskovanja hlevov in brez občutka, da je koristen, da lahko pomaga bolnim živalim ter njihovim lastnikom. Tako je v svoji knjigi z naslovom Bil sem živinozdravnik pojasnil upokojeni veterinar in znan Šentjurčan mag. Franc Kovač.

Povsod dobrodošel

V srce mu je najbolj sedlo obdobje službovanja, ki ga je opisal kot romantično veterino. S kolegi, zaposlenimi v šentjurski veterinarski postaji, so bili takrat povsod dobrodošli, ljudje so komaj čakali na njihov prihod. Žival je bila pri marsikateri družini ekonomska osnova za preživetje. »Ne le da je bila v očeh ljudi veliko vredna, nanjo so gledali kot na člana družine. ›Čunek‹, ki ga je gospodinja negovala, ga hranila in se z njim pogovarjala, je bil kot otrok in je bil vreden toliko kot drugi v družini. Ker so bile živali v očeh ljudi tako dragocene, smo bili zelo cenjeni tudi živinozdravniki.«

V pogovoru s sodelavko šentjurske knjižnice Katarino Šumej je razložil, da v obdobju romantične veterine ni mogel od hiše, ne da bi z domačini sedel za mizo, se z njimi pogovoril, spil kozarec vina ali pojedel malico. Njegova pomoč je bila še posebej zaželena, ko so razsajale težje bolezni, na primer prašičja kuga in slinavka. »Očitno smo veterinarji takrat imeli dovolj časa, da smo lahko vse to zmogli. Ampak to je bilo tisto lepo, česar danes več ni. Danes v veterini prevladuje odnos daj-dam, veterinarji račun napišejo kar v hlevu in se hitro poslovijo.«

Ozdravljen prašič, boljša samozavest

Kovač, ki je o sebi dejal, da je človek iz prejšnjega stoletja, je v knjigi med drugim opisal obdobje študija veterine v Ljubljani. V prvih letih študija se kot prišlek s podeželja v prestolnici ni dobro počutil. Izviral je izpod Pohorja, iz Radane vasi. Zdelo se mu je, da s svojo kulturo sporazumevanja in oblačenja ni spadal med ljubljansko srenjo. A je kljub temu vztrajal. »Pri nas doma je bilo tako – če je oče rekel, da gremo okopavat repo, sem to tudi storil. Če je rekel, naj grem v šolo, sem ga poslušal. Ko sem se odločil za svojo smer, je rekel, naj se trudim. Pa sem rinil in rinil in menda diplomiral prvi v letniku,« je povedal.

Po študiju je, čeprav je imel v žepu diplomo, imel občutek, da nič ne zna. Študentje namreč niso bili deležni veliko praktičnega izobraževanja. Zakonitosti svojega poklica je počasi spoznaval, ko je med dopusti nadomeščal veterinarje na Dolenjskem. Bilo ga je strah, kako bo zmogel. A ko je uspešno pozdravil prvega bolnika – to je bil prašič –, se je s tem okrepila tudi samozavest. »K sreči sem že na tri kilometre videl, v čem je problem in kaj je treba narediti, da bom žival pozdravil,« je dejal.

Na Planini je bilo lepo

Nato je prišlo obdobje zaposlitve na Planini pri Sevnici. Spominja se, da ga je direktor Veterinarske postaje Šentjur Edi Bezenšek zelo prijazno sprejel, čeprav se je za delo v omenjenem podeželskem kraju potegoval, ko se je vrnil iz zapora v Zenici. Tam je po razsodbi vojaškega sodišča pristal zaradi sovražne propagande. Bil je prepričan, da je politični disident, da v Šentjurju zanj ne bo službe in da ga bo direktor najprej vprašal, ali je član partije. »Ko sem se predstavil direktorju veterinarske postaje, sem mu najprej povedal, da prihajam iz zapora. Odvrnil je le, da je to zanimivo in da naj vseeno pridem na delo.«

V ambulanti na Planini je bil samouk, saj v tamkajšnji izpostavi ni bilo zaposlenega nobenega starejšega kolega. Njegov urnik ni bil preveč natrpan, zato je lahko, ko je predpisal zdravljenje, šel še drugi ali tretji dan pogledat, kako je z živaljo. Ljudje so to cenili in so ga vzeli za svojega. »Na Planini sem uspel kot veterinar in kot človek,« je dejal. Ko je opravil delovne obveznosti, se je družil s krajani in tamkajšnjimi učitelji. Igrali so odbojko, nogomet, organizirali maškarado, veselico, lotili so se uprizoritve gledaliških iger.

Skrivnostna mačka in ubogi pujs

V šentjursko veterinarsko postajo je prišel, ko je bila v razcvetu. V njej so bili zaposleni mladi strokovnjaki, lastniki so živali tja vozili tudi iz drugih občin. Pri svojem delu je takrat doživel številne zanimive anekdote.

Takšna je na primer zgodba o mački, ki jo je gospa iz Šentjurja pripeljala na uspavanje. »Mačko smo dali v škatlo in lastnici rekli, naj ne skrbi, saj jo bomo uspavali tako, da ne bo trpela. A tega nismo storili takoj. Ko je prišla čistilka čistit, je odprla karton. Mačka ji je pobegnila in se vrnila domov.« Njena lastnica je naslednji dan, še preden so veterinarji ugotovili, da jim je mačka ušla, vsa razburjena pritekla v veterinarsko postajo. »Gospe sem se opravičeval na vso moč. Predlagal sem, da bi se z avtom kar takoj odpravil po mačko. Ona pa mi je odvrnila, da mi mačke ne preda več za noben denar,« je povedal v smehu.

V Javorju je »ozdravil« tudi prašiča, ki je imel zelo nenavadne težave. Gospodinja je tarnala, da ne ve, kaj bo z njim, saj ni mogel več vstati. Kovaču najprej ni bilo jasno, kaj bi lahko bilo narobe. Ko je gospodarica omenila, da je prašič pred kratkim pojedel celo vedro droži, ki so nastale pri kuhanju žganja, mu je postalo jasno, v čem je težava. »Povedal sem ji, da ne bo nič hudega, da je prašič le pijan kot ›prasec‹.«

Iskanje novega poslanstva

Med knjižne platnice je med drugim zajel tudi spomin na čase, ko je bil direktor Veterinarske postaje Šentjur in predstojnik šentjurske poslovne enote. Nato ga za vodjo enote niso ponovno izvolili.

»Nad tem nisem bil razočaran, saj sem bil naveličan vodstvenega dela. Razočaran sem bil, ko so me prepričali, da sem šel pri triinpetdesetih letih v pokoj. Z upokojitvijo namreč nisem prejel poslanske pokojnine, kot je govoril marsikdo,« je pojasnil avtor knjige, ki je bil od leta 1990 predsednik občinske Slovenske demokratične zveze, kmalu zatem je postal prvi človek predvolilne koalicije Demosa v Šentjurju, zatem še predsednik občinske skupščine in poslanec republiške skupščine.

»Prvi Demosovi poslanci nismo imeli nobene plače. V Ljubljano smo hodili za potne stroške in za ›boglonaj‹. Kolegi so mi obljubili, da mi bodo omogočili honorarno delo za dodaten zaslužek. Po nekaj mesecih so mi rekli, da me ne potrebujejo več, kar je bil zame velik šok,« je pojasnil. V knjigi je zapisal, da je bil brez veterinarskega poslanstva po upokojitvi povsem izgubljen. Nov smisel je v naslednjih dveh desetletjih našel v ustanovitvi in urejanju časopisa Šentjurske novice ter v organiziranju slovenske veterinarske zbornice, kjer je bil prvi predsednik, kasneje tudi direktor.