Oštirka bike team

Oštirka bike team iz Celja je konec maja ponovno dokazal, da dobra družba, hrana in spoštovanje do lokalnega vina zmorejo pognati kolesarska srca tudi na 600 kilometrov dolgo turo iz Celja do Blatnega jezera in nazaj. Pet dni, pet različnih zgodb, štirinajst kolesarjev – vsak s svojo predanostjo, vztrajnostjo, šalo in predvsem željo po odkrivanju sveta na dveh kolesih.

1. dan: Iz Celja na Ptujsko Goro in v Jeruzalem ter Čakovec

Zgodba se je, kot veleva tradicija, začela pred gostilno Oštirka. Tam je dišalo po jutranji kavici, rogljičkih in ocvrtih jajčkih, ki bi nasitili tudi resnega maratonca – in takih med nami ne manjka. Po okusnem zajtrku in druženju s podporniki ekipe smo pognali kolesa proti Šentjurju in čez Ponikvo ter po Dravinjski dolini zagrizli proti Ptujski Gori. Klasična romarska točka, ki so jo izdatno sponzorirali tudi Celjski grofje, nam je prav prišla za postanek, fotografiranje in kratko okrepčilo. Potem je »steklo«. Mitja, naš neumorni pooblaščenec za obiske vinskih kleti, nam je uredil postanek v kleti Jeruzalem, nato še v Verusu. Izbrane kapljice, a dovolj majhne količine, da nismo omahovali pri pedaliranju, so nam dale zagona za preostanek dnevne etape. Prvi dan – približno 120 km. Pestro.

2. dan: Iz Medžimurja do Blatnega jezera

Drugi dan nas je z obzidja čakovske trdnjave poneslo proti Madžarski. Velika kaniža (Nagykanizsa) je bila idealna točka za krajši postanek. Rok je iz Miranove vrhunske opreme za ketering potegnil »špeh« in ga narezal na ravno prav debele rezine. Nadaljevanje poti nas je vodilo ob Malem Balatonu – zaščitenem krajinskem parku z mogočnimi drevesi, za katera je Ernest kar streljal latinska imena: »Fagus sylvatica, Quercus robur, Ulmus glabra ...«

Oštirka bike team

V Badacsony smo prispeli v poznih popoldanskih urah. Tam, kjer so cistercijani sadili trto že v 14. stoletju, je vino več kot pijača – je zgodba. Raznovrstna in odlična hrana ob večerji, med katero je družba v en glas izpostavljala gosja jetrca, namreč potrebuje pravo gastronomsko spremljavo. Točno 141 km, a vzponov bolj malo.

3. dan: Okrog Blatnega jezera

Tretji dan je bil dolg, ravninski. Hribov ni bilo, je bil pa veter, ki nam je zelo nagajal. Kolesarska pot ob severni in vzhodni obali Blatnega jezera ponuja razglede, a tudi korenine, ki zvesto opozarjajo, kako razgibana je narava. Povsem drugačna je od asfalta. Po polotoku Tihany smo se skupine malce razkropile, menjava zračnice in iskanje servisa za menjavo napere sta vzela dnevni davek, ki pa dobre volje ni pobral. Ta dan smo spet sneli kolesarske čelade pred Janezom, ki je bil s svojo enoročno vožnjo kos nepredvidljivim preprekam na cesti. 117 kilometrov je bilo v nasprotju s pričakovanjem bolj zahtevnih. Cilj dneva, hotel v Zamardiju, nas je pričakal z malo več turističnega utripa in s spet dobro kulinarično ponudbo, a časa za raziskovanje okolice ni bilo.

4. dan: Od Blatnega jezera do Lendave

Dež nas je pral, a nas ni ohladil. Dan je bil razgiban, a vseeno se je nabralo 820 metrov vzpona in pustilo nekaj posledic v nogah, a tudi dobre zgodbe. Vozili smo čez pokrajino Zalo. Dež je ponehal na približno tri četrt poti pred Lendavo, ob tem se je spet krepilo tudi razpoloženje. Nabrali smo 142 km. Za večerjo se nam ni dalo daleč, samo čez travnik v bližnjo italijansko restavracijo. A če je ta blizu, kot nalašč postrežba ni bila hitra – dokler Miran ni vstal, prijel krožnikov in začel »kelnariti« ter se v šali ponudil še za pomoč v kuhinji.

Oštirka bike team

5. dan: Čez Prlekijo na Ptuj in mimo Žičke kartuzije domov

Zadnji dan je bil najtoplejši. Po prekmurski ravnici v Prlekijo in čisto malo po hrvaški strani meje smo »zagonili« do Ljutomera, potem proti Ptuju. Tam nas je pričakal Sašo, ki se letos odprave ni mogel udeležiti, a nam je pripravil traso in rezerviral hotele. Hvaležnost je bila iskrena. Na poti nazaj je Matej izbral traso mimo Žič, vmesne točke so bile domena posameznikov v skupini, ki so se s težavo dogovorili, kje bomo imeli postanke. Znancev na poti bi bilo preveč, če bi se pri vsakem ustavili. V Gastužu pri kartuziji smo spili še »špricer«, ki je pomagal lažje premagati vzpon do Straže na Gori, Matejeva Greta je s prigrizkom v Dramljah postavila piko na i vmesnim postankom. Od tu Oštirka kot zadnja postaja, ki zaokroži zgodbo, ni bila več daleč. Števec se je ta dan ustavil pri približno 130 kilometrih, nasmehi pa do ušes in misel, da ni boljšega načina za odkrivanje sveta, kot je ta – na dveh kolesih, v dobri družbi in s spoštovanjem do krajev, dobrot in ljudi, kjerkoli že poganjaš pedala.

Novi tednik