Arhiv NTRC

»Bobi«, kot ga kličejo mnogi, se je rodil 9. novembra leta 1968 v Parizu.

Ste imeli lepo otroštvo?

Moj oče pravi, da sem bil razvajen otrok. Imel sem polno vsega Bil pa sem tudi mali 'jugovič' sredi Pariza. Moji prijateljčki so bili večinoma vsi tujci: Portugalec Carlos, sošolec Amin, ki je bil iz Bejruta, Afričani, Judje, Španci, Italijani, Maročani ... Imel sem tudi veliko prijateljev Francozov. Vsi mi tujci smo bili iz nižje kaste. Tega sem se v mladosti še kako dobro zavedal, ampak sem se v Parizu dobro počutil. Svobodni smo bili, le šola mi je delala preglavice. Ko so prišli naši sorodniki iz Slovenije ali iz Makedonije, od koder izvira mama, smo obiskali glavne turistične točke. Oče je bil vodič in smo hodili po muzejih. Obiskali smo Louvre, Pigalle, grad Versailles, se večkrat povzpeli na Eifellov stolp. Pariz mi je bil vedno zanimiv.

Zakaj so se vam zgodaj porajali dvomi o drugačnosti?

Že od malih nog sem čutil, da sem drugačen. Seveda tega nikomur nisem zaupal. Trpel sem, sam. To je najhujše! Z leti se je ta strah pred samim seboj samo povečal Večkrat sem se pogledal v ogledalo. Nikakor se nisem mogel sprejeti takšnega, kot sem. Poskusil sem spremeniti svoj način življenja, spremenil sem način prehranjevanja: Ko sem končal srednjo šolo, sem postal vegetarijanec. Pustil sem, da so mi zrasli dolgi lasje in brada. Bil sem kot Grizzly Adams. Začel sem se ukvarjati s športom. Udeleževal sem se maratonov. Pomagalo mi je, potem sem začel še meditirati.

Je bil to začetek prehoda v vero?

Vedno sem se gibal iz ene skrajnosti do druge. Na eni strani je bil popolni razvrat, s spolnim občevanjem s starejšimi ženskami. Potem pa, kot da bi prerezal, sem abstiniral od vsega, seksa, alkohola in cigaret, da bi si na ta način vsaj malo očistil dušo. Sovražil sem grešnika v sebi. Iskal sem se na vse možne načine, bral sem Sveto pismo, prekrstil in bral Mormonovo knjigo, potem pa Bhagavad gito. Iskal sem Jezusa v Indiji, iskal vrhovno resnico - Param satya, Boga, Krišno. To je najtežja pot, pot razkroja, pot odrekanja, miniranja lastnega ega, nekakšen sadomazohizem za začetnike. V eni besedi - fanatizem. Seveda je vse to bilo skregano z logiko. Ampak takrat sem to potreboval, ker drugega nisem poznal. Iskal sem se in upal, da mi bo Bog pomagal.

Kako dolgo je trajalo vaše posebno življenje?

Po sedmih letih celibata sem se poročil z Brazilko. To ni bila poroka iz ljubezni, ampak iz dolžnosti. Seveda je bilo tudi to skregano z logiko. Vseeno se mi je preko tega odprla pot v Južno Ameriko, v vročo in eksotično Brazilijo. V Sao Paulu se je leta 2002 rodil moj sin Valmiki, 'fejst dečko', ki zdaj študira v Mariboru. Brazilija mi je bila sprva zanimiva. Za Brazilce sem bil gringo. Vsi so mislili da sem poln denarja. Kar je pa lahko tudi zelo nevarno, kajti zaradi tega ti lahko ugrabijo otroka. Tam je ogromno kriminala. Nisem želel, da bi moj sin odraščal v takšnem kaosu.

Kdaj je sledila vrnitev v Slovenijo?

Po petih letih vroče Brazilije smo se z družino vrnili v Slovenijo. Pogrešal sem slovensko podnebje, donat Mg in radensko. Dovolj mi je bilo tropske vlage in sambe. Zaposlil sem se v Laškem, kjer smo v starem gasilskem domu proizvajali prehrambene izdelke rastlinskega izvora. Zdržal sem eno leto. Vsak mesec sem moral prositi za svojo plačo. Rekel sem si, da se nikoli več ne bom tako poniževal. Odločil sem se za svobodno umetniško življenje. Nekaj časa sem živel od glasbe, ampak ženi moj način življenja ni bil všeč. Želela je, da se zaposlim in da postanem robot. Najin zakon je po sedmih letih šel po gobe.

Vas je to pretreslo?

Ločitev je bila huda izkušnja, to sem takrat prvič doživel. Zadeva me je kar dotolkla, zato sem se odmaknil od vsega in sem za nekaj mesecev odšel v Anglijo. Ko sem prišel nazaj, sem storil veliko napako. Oddaljil sem se od sina. Vse je bilo zame preveč boleče in sem se zato samo odmaknil. Zdaj vem, da sem ravnal napačno. Sin me je takrat potreboval. Odraščal je pravzaprav brez očeta. To je ta vzorec, ki se je ponavljal.

Kaj ste počeli?

Najbolje mi je šla prodaja knjig in zgoščenk. Z glasbeno skupino smo predstavljali lastno etno bengalsko glasbo s tradicionalnimi indijskimi instrumenti. Igrali smo na ulici in uživali, denarja je bilo dovolj. Igral sem harmonij in pel sladke bhajane, devocijske pesmi. Igral sem tudi orglice, ko smo se odločili za bluzovsko skladbo. Nikoli ne bi mogel hoditi naokoli in prodajati preproge ali sesalce. Še huje bi bilo, če bi moral delati za zavarovalnico. Preprosto ne znam lagati. Nekateri pa to prav obvladajo. S knjigami mi je šlo dobro in še vedno mi gre. Dobil sem pojasnilo, ko sem raziskoval imena in delovanje svojih prednikov. Tri generacije so bili tiskarji in knjižničarji. To imam preprosto v genih.

Kako si pojasnjujete dvome očeta Jožeta?

To bolečino, ki jo je oče nosil v sebi vsa ta leta, šele zdaj razumem, ker sem sam to doživel na lastni koži. Vem, kakšna bolečina je to. Potem si lahko samo mislite, kako je to, če človek doživlja ta občutek nemoči leta in leta. Ko se čutiš prevaranega s strani lastne žene. Ko veš, da je sin, ki ga imaš, 'podtaknjenec'. Ta bolečina ga je razžirala od znotraj kot rakavi tumor. Zanj je to bila nedvomno prava agonija, ki je trajala celo večnost: Res kapo dol pred njim, da je zdržal vsa ta leta. Ta DNK test, ki sva ga opravila, je bil zanj potrditev, da je imel prav. Resnica osvobaja, tudi njega je osvobodila. Ko je oče dobil rezultate, si je po mojem mnenju končno globoko oddahnil. Konec je bilo njegovega …

Foto: Andraž Purg

Preberite več v Novem tedniku