Arhiv NTRC

Odkar pomni, je rad pomagal ljudem, predvsem starejšim, bolnim, onemoglim. »Že v mlajših letih sem rad priskočil na pomoč svojim starim staršem ali starejšim sorodnikom, prijateljem in znancem. Ko zaznam stisko ljudi, se odzovem. Želim pomagati. To je v meni,« pravi Dušan, ki je odraščal na Stranicah v družini z osmimi otroki, in sicer v zelo skromnih razmerah in pomanjkanju materialnih dobrin, a pomanjkanja ljubezni v družini ni bilo, zato mu sočutje ni bilo nikoli tuje.

Poklicni voznik

Tudi v lokalni skupnosti rad pomaga. Že desetletja je gasilec, dejaven je tudi v zreški Zvezi društev šoferjev in avtomehanikov Slovenije. Takoj se je odzval na povabilo zreške občine, ko je leta 2019 v sodelovanju z vseslovensko Zlato mrežo uvedla brezplačne prevoze za občane Prostofer in je iskala prostovoljne voznike. »To je izvrstna priložnost zame, saj rad pomagam in zelo rad se tudi vozim.«

Že zelo zgodaj je spoznal, da želi postati poklicni voznik. »A je bilo potreb po voznikih pred petdesetimi leti zelo malo, zato sem najprej delal kot pek v pekarni, zatem sem se prekvalificiral za poklic strugarja in se zaposlil v podjetju Kovinar Vitanje. Medtem sem opravil poklicno šolo za voznika. Kako srečen sem bil, ko sem končno uresničil svojo veliko željo in sem začel voziti tovornjak za koprsko podjetje Intereuropa, v katerem sem se po tridesetih letih službovanja tudi upokojil. Zelo rad sem opravljal ta poklic, slaba stran je bila, da sem bil pogosto odsoten od doma in me je družina pogrešala, jaz pa njo.«

Pet milijonov

Doslej je prevozil približno pet milijonov kilometrov, samo v letih službovanja s tovornjakom po Evropi in Bližnjem vzhodu štiri milijone. »Poklic voznika je sicer naporen, a sem bil s plačo zelo zadovoljen. Plačani smo bili po prevoženih kilometrih, zato sem se rad odpravil na čim daljše ture. K sreči se mi nikoli ni zgodilo nič hujšega, čeprav si na cesti vedno izpostavljen nevarnostim. Vedno sem bil odgovoren voznik do sebe in drugih udeležencev v prometu, zato nisem imel prometne nesreče. Večinoma sem vozil ponoči, ko so ceste bolj prazne. Na poti sem vedno poskrbel za reden počitek, saj je le spočit voznik tudi varen voznik. Na počivališčih na Bližnjem vzhodu sem se pogosto soočal z zelo slabimi razmerami, saj niso imeli urejenih kopalnic, prav tako s pomanjkanjem pitne vode. Na Balkanu so bile razmere na počivališčih prav tako zelo slabe, zelo dobre so bile v državah zahodne Evrope, predvsem v Nemčiji in Franciji,« se spominja.

Prostofer

V letih službovanja je Dušan nabral dragocene vozniške izkušnje, ki mu zdaj koristijo med vožnjo Prostoferja. Je eden od petih prostovoljnih voznikov, ki so lani v zreški občini opravili 199 brezplačnih prevozov občanov. Najpogosteje jih vozijo na preglede ali operacijske posege v bolnišnice oziroma zdravstvene domove v Zreče, Slovenske Konjice, Celje, Vojnik, Slovenj Gradec, Golnik, Velenje in Maribor, tudi v Ljubljano in bolnišnico v Valdoltro. Ustrežejo tudi prošnjam občanov za prevoz do trgovine ali lekarne. Lani so tako zreški prostoferji skupaj opravili 18.083 kilometrov, kar je največ v zadnjih štirih letih.

»Veseli me, da sem še vedno na cesti, ob čemer lahko pomagam drugim. In ljudje so hvaležni za to. Ni prijetnejšega občutka od tega, ko vidiš, da so zadovoljni, nekateri se po končani vožnji zahvalijo tudi s solzami v očeh. To je najlepše plačilo za opravljeno delo. Noben denar tega ne more zagotoviti,« je prepričan.

Ker potrebe po brezplačnih prevozih Prostofer naraščajo, v zreški občini želijo ekipo prostovoljcev povečati, kar jim za zdaj ne uspeva. »Tudi sam navdušujem ljudi, za katere vem, da imajo čas in bi se nam lahko pridružili. Pravijo, da brezplačno tega ne bodo počeli. Prisiliti ne moreš nikogar. Morda se bo med branjem tega prispevka kdo vendarle odločil za sodelovanje v ekipi Prostoferja. Prostovoljstvo na kateremkoli področju je plemenito poslanstvo, ki ga je treba opravljati s srcem.«

Anekdoti

Ko pelje občana ali občanko na primer na pregled v bolnišnico, si ure čakanja zapolni z branjem ali s krajšim sprehodom po mestu, včasih se dobi s kakšnim znancem na kavi in poklepetata. Prostofer mu je prinesel tudi veliko prijetnih doživetij, velikokrat se je nasmejal do solz. »Gospo sem peljal na očesno kliniko v Ljubljano, kjer je imela poseg zaradi težav z vidom. Med vožnjo domov mi je rekla, da me želi v zahvalo povabiti na kavo in krof, zato je predlagala, da se ustaviva na Trojanah. Ampak midva sva bila takrat že tik pred domom, na Frankolovem. In sem ji v šali rekel, ali bi se obrnila in šla nazaj na Trojane. In sva se iz srca nasmejala ob tem. Da, veliko anekdot se je nabralo v minulih letih.«

Dušan se mora kdaj odzvati tudi pomirjujoče. Ob tem se spomni, kako je starejšo občanko Zreč peljal na zdravniški pregled v Splošno bolnišnico Slovenj Gradec. »Ko sva se pripeljala do bolnišnice, je presenečena ugotovila, da je zdravstveno kartico in vse izvide pozabila doma. Šok! Predlagala je, da se vrneva domov ponje, a sem jo umiril in predlagal, naj gre kljub temu na pregled, saj imajo njene podatke v računalniku. Naj pač pojasni, kaj se ji je zgodilo. In res je to storila. Počakal sem jo pred bolnišnico. Čez nekaj časa se je vrnila nasmejana in srečna, saj je pregled kljub vsemu lahko opravila.«    (Foto: Andraž Purg)

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 26. januar 2023