Po družinsko srečo na drug konec sveta
»Nisem prišla iz maminega trebuha, ampak iz Afrike. Vesela sem, da sta me starša posvojila, saj ju imam zelo rada,« je ob našem obisku družine Novak dejala sedemletna Zainab. Le po nekaj minutah pogovora je premagala začetno sramežljivost, medtem ko se je štiriletni Kali kratkočasil z igranjem in je bil nekoliko bolj redkobeseden. Nadebudneža iz afriške države Sierra Leone sta v dom v središču Šentjurja prinesla toplino, smeh in veselje, po čemer sta njuna posvojitelja Barbara in Damir hrepenela vrsto let. »Nekateri ljudje, ki nas opazijo, ko se odpravimo na sprehod, menijo, da sva otroka rešila iz težkih življenjskih razmer. Nama pa se zdi ravno nasprotno – otroka sta rešila naju. Po letih razočaranj sta v najini življenji prinesla svetlobo,« sta povedala.
Zakonca Novak sta si približno sedem let prizadevala za otroka. Za njima je vrsta neuspešnih umetnih oploditev. Zdravniki so Barbari povedali, da njenim težavam z zanositvijo najverjetneje botruje genetska napaka. Tudi poskus oploditve z darovano jajčno celico na Češkem se ni izšel. Kljub podpori medicinskih postopkov jima ni uspelo ustvariti družine, želja po njej pa je bila pri obeh zelo močna. Zato sta vse bolj razmišljala o posvojitvi. Ker je v Sloveniji nanjo treba čakati do deset let, ob tem, da zanjo ni nobenega zagotovila, sta se odločila za posvojitev otroka iz Afrike. S pomočjo staršev, ki so že imeli to izkušnjo, sta prišla v stik z afriškim odvetnikom. »Le dva meseca po tem, ko sva izrazila svojo željo, sva prejela sporočilo odvetnika, da išče posvojitelja za dveinpolletno deklico. Tistega dne ne bom nikoli pozabila,« je dejala Barbara.
Kjer čas teče po svoje
V nekaj mesecih sta uredila vso potrebno dokumentacijo. Mnogo potrebnih dokazil sta že imela, saj sta morala tudi za postopke umetne oploditve opraviti preglede pri zdravniku, psihologu in psihiatru. Da bi zadostila vsem potrebnim pogojem, sta se poročila. Konec junija 2018 sta sedla na letalo in se odpravila v afriško državo Sierra Leone. Po Damirjevih besedah nista imela kakšnih posebnih pričakovanj, kako bo vse skupaj videti. Prepustila sta se, da ju življenje vodi svojo pot. Barbara je občutila vznemirjenje, že potovanje jo je navdajalo z navdušenjem.
Čeprav so jima pristojni zagotavljali, da bodo vse potrebno uredili v dveh tednih, sta morala na ureditev posvojitve čakati dva meseca. Na omenjeni celini namreč čas teče po svoje. Nihče ne upošteva rokov za urejanje postopkov, uradniki jih speljejo, ko se jim tako zazdi. »Tudi če se dogovoriš za datum in uro, je nato vse v oblakih. Ljudje pridejo, ko pridejo. Kamorkoli sva odšla, bodisi na sodišče bodisi na center za socialno delo, sva se zelo načakala,« sta povedala.
Damir se je po dveh tednih vrnil v Slovenijo. Barbara, ki je po poklicu učiteljica in je poleti imela počitnice, je v Afriki na dokončanje postopkov čakala do konca. »Če ne bi ostala v Sierri Leone in sama hodila na vse urade, ki naj bi jih obiskoval odvetnik, bi bila posvojitev obsojena na propad. K sreči me je povsod spremljal gospod, pri katerem sem najela stanovanje. Bil je kot moj angel varuh, ob njem sem se počutila zelo varno. Zdelo se mi je, kot da ga poznam že vrsto let.«
Foto: SHERPA
Barbara Novak: »Zainab velikokrat zanima, če sva jo izbrala za posvojenko. Poveva ji, da je ona izbrala naju.«
Barbara Novak: »Nekateri otroci se obregnejo ob štrleča ušesa, ob očala, ali ob telesno težo vrstnikov. Tisti, ki ne spoštujejo različnosti, lahko nekaj najdejo za vsako osebo.«
Preberite več v Novem tedniku
